Kot nepopisan list se prepustim patini otoka.
Stare razglednice iz Titove zbirke in vonj njegove kolonjske vodice, ki je še vedno vpet med krošnje mogočnih pinij, me popeljejo v pozabljeno obdobje uglajenosti, aristokracije, prefinjenosti, bontona.
“La vie en Rose” v lirični izvedbi odmeva iz zvočnikov butičnega hotela.
Oznani ritem s katerim naj iščem tisto zlato sredino med sprejemanjem ranjenega otroka v meni, ki se je zataknil nekje v preteklosti ter željo po prevzemu vloge odrasle ženske v prihodnosti.
Nekoč sem nekje prebrala (vendar se zdaj ne morem točno spomniti kje), da se psiha osebe ustavi na tisti točki, stopnji razvoja, ko je prenehala prejemati Ljubezen.
Kakor da bi ostala “zamrznjena” v času, ko so nanjo pozabili, se ji odrekli, jo zavrgli, prezrli, ignorirali, nič več se ji niso posvečali, odljubili.
Tako obtiči večno ranjen, nebogljen, užaljen otrok vkleščen v telo odrasle, zrele osebe.
“Kdaj si ti prenehala čutiti Ljubezen od njega?”, me vprašaš medtem ko se sprehajava po mediteranskem vrtu.
“Ufff, to pa je bilo dolgo tega nazaj”, se mi zatakne otožnost v grlu kakor koščica ribe po obedu.
Zenovski pritajen zvok grlice oznani čas Zlata ure. Ta je odela otok v tople, srcu prijetne in duši mehke nianse.
Nadenem si stara sončna očala, ki sem jih dobila v doto od bake Smilje.
Oddaljim se.
Vzamem si kvaliteten čas zase.
Namenim si prostor za ceremonijalni sprehod skozi tisti drevored pinij.
Ponudim si priložnost za pogovor sama s sabo.
Prvič po teh dolgih letih se počutim varno, mirno, domače, sprejeto v Naročju same sebe.
Kakor da bi se po dolgoletni, utrujajoči in izčrpavajoči plovbi po razburkanem morju, vse umirilo, sprostilo, poleglo.
Trajektu na povratku iz otoka sledijo sestradani in kričeči galebi. S pogledom jih usmerim proti mestnemu pristanišču. Tam sem jim pustila ducat elegantno izpopolnjenih vrš pričakovanj in strahov. Lačni ne bodo šli spat.
Naju pa povabim na večerjo v Navetto. Ob Istrski simfoniji na krožniku proslaviva odločitev, da je naposled le prišel trenutek, da odrastem, se formiram in preobrazim v pravo damo, gospo, Žensko z veliko začetnico.
Svojega ranjenega otroka pa pustim na Brionih. Vozil se bo naokrog z belim vlakcem, pogovarjal se bo s slonico Lanko, tekal po safariju z malimi zebricami, se potapljal v turkiznem morju z želvami, obedoval z malimi zajčki, plesal z živopisanimi pavi, letel z radovednimi galebi ter se glasno smejal s papagajem Kokijem. Prav fino mu bo tam. Sem prepričana.
Dodaj odgovor