Nekaj pomirjujočega je na tem oblačnem obzorju. Ko se še oblakom ne ljubi spreminjati oblik. Le stoično visijo in se ne zmenijo za burjo, ki oznanja prihod jeseni. Gledava se, zreva v oči. Jaz in večerno nebo. Na temno podlago je nanizalo nekaj dolgih, vati podobnih, puhastih oblakov. Nikamor se jim ne mudi. Nasprotno. Postojijo na mestu. Čakajoč. Name?
Vame naselijo neznano, a tako zaželeno spokojnost, dolgo iskan mir. Obode mojega notranjega prostora zavzame Tihota. Nič več v meni ne tuli, kriči, besni. Vse samo stoji. Miruje. Molči. Lenobnost oblakov se prezrcali v moje celice, tkiva in prevzame celo telo. Kakor uročena zrem v to nepremično minljivost in srkam vase lahkotnost bivanja. Moje dihanje ujame ritem nežnega morskega valovanja. Telo obdano z milino, se počasi in previdno dviga in spušča. Zdi se, da so še škržati, utrujeni od poletja, upočasnili tempo. Viskozno in ubrano poigravajo še zadnje takte na svoje strune.
Gosta tema se je spustila na slani horizont, kjer se nizajo luči oddaljenih mest ter izgubljenih ladij. S seboj je prinesla hladno sapico, ki me je zvabila nazaj iz oblakov na mojo teraso. Prezeble noge potopim globoko v mehkobo bordo deke. V kotu fotelja je pozabljena čakala predolgo poletje na svoj trenutek. Naposled je bila spet zaželena, iskana, več kot dobrodošla. Vzneseno sem se vanjo skrila, cela ovila in v njeni varni toplini samo Bila. Ujeta minljivost, ki je puščala rdeče sledi na papirju.
Dodaj odgovor