Sanjala je o šotoru v rdeče-škrlatnih odtenkih. Stal je na robu borovega gozda, z razgledom na širno slano obzorje. Tlakovan je bil z bordo perzijskimi preprogami, stene so krasile umetniške slikarije in bogatile zbirke knjig iz vseh vetrov. Del šotora je bil oblazinjen v mehki žamet, namenjen ženskim krogom, delavnicam, branjem poezije. Uredila si je ustvarjalnico za risanje, kuhinjo za pripravo slastnih jedi, jutranjih kavic, popoldanskih čajank, kopalnico za lepotilne rituale. V zraku se je vil citrusni vonj kadil, ki se je zlil v ples z zvokom pojočih posod. Ni manjkal niti kotiček Tihote, kjer se je v soju sveč, prepustila čarom joge, meditacije, introspekcije.
Poimenovala ga je Atelje na Oni strani Lune.
To je bil varen prostor za negovanje Ženske esence, čaščenje Maternice, sledenje svoji cikličnosti, sprejetje notranjih letnih časov in njih darov, gojenje ustvarjalnosti, razvijanje čuječnosti, učenje o načinih samozdravljenja.
Tako se je z leti oblikovala prava skupnost žensk, ki so se tam zatekale in bile z vsem srcem predane tej izmenjevalnici idej, navdiha, znanj, veščin. Danes se klanjam in izražam globoko hvaležnost vsem njim, mojim sestram po duši. Med zvezde pošiljam srčne želje, da si bomo še naprej zvesto stale ob strani, se ljubeče podpirale, pozorno prisluhnile, goreče navijale ob zmagah, sočutno tolažile ob porazih, močno objemale, milo prosile za po-Moč, glasno smejale, radostno poplesavale, neustrašno zatulile v Luno, nežno popravljale krono ena drugi.
Ker me smo Kraljice in si zaslužimo veličastno življenje. Zato stopimo v osredje, iz naše sence v Svetlobo ter pričnimo uresničevati svoje najbolj drzne sanje. Vse se prične z enim samim korakom, naredimo ga!
Dodaj odgovor