Zadnji v marcu dostavi tako dolgo pričakovani dež. Gledam ga skozi okno in v sebi čutim mir. Oblačno, megleno, deževno vreme mi je pisano na kožo. Tisti vonj po odžejani zemlji, prav začutiš ga, kako se naseli po kotičkih tvojega nosu. Tisti zvok kapljic, ko nežno pristajajo na dežnikih, cestah, strehah, se zdi, kakor da bi nekdo nežno božal ušesa. Tista pokrajina odeta v mlečno sivino, ki si naposled lahko spočije od sončnih žarkov.
Svet v dežju samo je. Obstaja. Diha. Srka čistino. Upa na jasnino.
Prepustim se tem občutkom. Cela. Zlijem se z lužami, znajdem se v vodi. Sem voda. In lebdim. V telesu zaznam rahlo pozibavanje. Spuščam iz sebe napetost, ki mi ne pripada več. Odložim zakrčenost, predam pritisk. Postanem eno s tokom, ki me previdno zaobjame. Zaupam mu, da me ne odnese. Verjamem mu, da me pestuje in me ne izpusti. Varna sem. Odrešena vseh spon, verig, bremen, ki sem jih spustila iz rok.
Samo sem. Obstajam. Diham. Srkam čistino. Upam na jasnino.
Dopustim ji, da iz mene izvabi zatohlost in umazanijo. Strahov. Odpustim si, da sem predolgo zavlačevala v agoniji zastalih energij. Dvomov. V sebe. V življenje. V lepše in boljše.
Upočasnim ritem. Utišam glasnost. Prisluhnem Tihoti v meni. Posvetim se ji. Prisotno. Tu sem. Ne bežim več. Iz svojega telesa. Ne skrivam se več. Pred sabo. Ne zatekam se več. V kraje, kjer bi preslišala njen Klic. Vrnila sem se za stalno. Z obljubo. Da se ne bom več zapustila, zanemarila, zapostavila, zavrgla. Sebe na račun drugih. Ali mira v hiši. Ali potrditve, da sem vredna. Vem, da sem in ne čakam več odobritve. Za dihanje s polnimi pljuči.
Globoko zajamem z dežjem spran zrak.
Dovolim si biti.
Pripravljena.
Na skok v vodo novih priložnosti,
na potop v globine neizmernih razsežnosti.
Dodaj odgovor