Odprem predal nočne omarice in zagledam njo, kako se mi navihano smeje iz fotografije. Srečna je. Neobremenjena. Brezskrbna. Zadovoljna. Navdušena nad življenjem. Pomirjena sama s sabo. Čista otroška radost.
Zazrem se v ogledalo in nje ne zagledam. Ni je več tam.
Sprašujem se, na katerem odseku prehojene poti sem jo izgubila?
Kje sem zakartala tiste iskrice, žar v očeh?
Kdaj sem se odpovedala tisti prepoznavni simpatičnosti?
Zakaj sem sama sebi obrnila hrbet?
Odkar pomnim, sem v iskanju Ljubezni.
Dežela medu in mleka, romantičnih zmenkov in strastnih noči, dih-jemajočih skupnih trenutkov in drobnih pozornosti, nepozabna potovanja širom sveta in hkrati varni pristan kamor se lahko zatečeš in zakaj pa ne (če gre vse po sreči) otroci, hiša, pes. Idila. Ideal. Bolj kot ne Iluzija okrog katere sem si ustvarila gradove, ma kaj gradove, cel imperij med rožnatimi oblaki.
Odkar pomnim, sem bila Zaljubljena.
V vsakega, ki je v mojih očeh predstavljal ustreznega kandidata, da bi ga lahko spravila v ta kalup, stlačila v to fiktivno predstavo Ljubezni.
Ti moji scenariji “živela sta srečno in zaljubljeno do konca svojih dni” se žal niso obnesli, pričakovanja niso bila izpolnjena, ljubezen ni bila uslišana: “Mi nisi všeč, nisi lepa, nisi privlačna, nisi moj tip ženske.” NISI. So mi rekli. Sledila je kalvarija.
Vsaka zavrnitev je bila hud udarec za moj ego, vsako ljubezensko razočaranje pa je privedlo do pravega razdejanja.
Okrog sebe sem si ustvarila ščit, zgradila visok zid s katerim sem se zavarovala pred nadaljnjimi zlomi, zaščitila pred udarci, preprečila razočaranja. Postala sem odbijajoča, zadirčna, zagrenjena, zafrustrirana, nezadovoljna.
Nemir v meni me je privedel do tega, da sem nekega dne enostavno dvignila roke nad to iluzijo, fiktivno predstavo idealne ljubezni. Prepustila sem se dejstvu, da bom ostala samska, morda s kakšno mačko, pa psa si bom umislila in seveda potovanja širom sveta, ja to bo to. In pričelo se je top obdobje mojega življenja. Končno sem spet v sebi začutila tisto tako iskano otroško radost, tako želeno navdušenje nad življenjem. Svet sem imela na dlani in iskrice ponovno v očeh. Kot bi On rekel “Ko sem te spoznal, si imela odličen marketing!” In kako prav je imel.
“In kje je danes tisto simpatično, igrivo, vedno nasmejano dekle?”, me vpraša.
“Sestopilo je iz rožnatih oblakov”, mu odgovorim.
“Pa je res to tisto kar si od nekdaj iskala?”, vrta dalje.
“Ni!”, sem odrezava.
“Vendar je to tisto kar sem rabila za razcvet na realnih tleh!”, sem odločna. Končno enkrat.
Dodaj odgovor