Zamerljiva sem. Oh, kako zelo, zelo.
Zamerim njej, ker mora biti vedno vse po njeno.
Zamerim njemu, ker sem zanj nevidna, nepomembna.
Zamerim njim, ker sem bila tarča posmeha.
Zamerim oni, ki je metala slabo luč name.
Zamerim onemu, ki ni opravljal svoje vloge dosledno, odgovorno.
Zamerim onim, ker sem bila dežurni krivec za vse.
Zamerim tisti, v kateri senci sem živela.
Zamerim tistemu, ki me ni zaščitil, ni branil, ko sem ga najbolj rabila, ko sem bila najbolj ranljiva.
Zamerim tistim, ki pozabljajo – poklicati nazaj, na male geste, na pomembne datume.
Zamerim vsem, ki zbujajo v meni občutek, da sem prezrta, neupoštevana, nespoštovana, necenjena, nevredna.
Zamere zbiram kot za stavo. Zamere zbiram kot sličice “Životinjskog carstva“.
S tako lahkoto se užalim za prazen nič, še lažje zakuham mulo, a najraje pogrevam zamere. Kako pravijo, jedi na žlico so vedno slajše drugi, tretji dan. Pregovor “dej času čas in bo boljše” pa pri zamerah ne deluje, saj so učinki ravno obratni. Z dnevi se samo stopnjuje grenkoba v prsih, ostaja zagaten priokus v ustih, se jača trpek občutek v grlu, se širi nestrpna tečnoba v razpoloženju, se krepi neprijetna tesnoba v srcu.
Nikakor nisem zmogla opustiti te navade, se odvaditi od te razvade. Postala je del mene, del mojega bivanja, del vsakdanjika. Iskala sem načine kako bi to slabo razvado zradirala, uničila, prekinila, izkoreninila iz sebe na čim hitrejši a hkrati čim manj boleč način.
Ko sem album tako zapolnila s sličicami, da je že pokal po šivih in je od teže že delal luknje v mojem nahrbtniku, sem se ustavila. Odprla sem album in si sleherno sličico podrobno pogledala. Za vsako posebej sem se vprašala “Zakaj si ji/mu pravzaprav zamerila?” Uzrla sem drugo plat medalje – njihovo zgodbo, njihovo stisko, njihove strahove, bojazni, celo zamere, ki so jih razvijali do mene. Vsak deluje po svojih najboljših močeh, zgledu, predstavah. Vsak skuša (pre)živeti dano življenje po nareku nekih notranjih vzgibov, podzavestnih sugestij, otroških travm. In pride do konfliktov, vedno bo. Pa vendar, ni na tebi, da ožigosaš vsakega z zamero, prav tako ni na tebi, da si rešiteljica vseh teh duš zgubljenih.
Ti si tu, da rešiš sebe. Da zaceliš svoje rane. Da pozdraviš svoje travme. Da se odrešiš svojih notranjih dvobojev. In če boš pri tem za zgled vsaj eni osebi, si naredila že veliko. Zato si vzemi čas in pogum ter Odpuščaj. Vsaki sličici posebej. Boš videla kako lepše in lažje se boš počutila brez tistega albuma v nahrbtniku.
Dodaj odgovor