Kdaj boš pa ti mama?

Dolga leta, ko sem še plavala v samskih vodah, so me redno povpraševali, zakaj je temu tako in kdaj si bom umislila življenjskega sopotnika. Ko je naposled ta veseli dan le prišel, sem si končno malce oddahnila od intervjujev o mojih osebnih odločitvah.

A ni trajalo dolgo, saj je kaj kmalu sledilo novo, še bolj kompleksno vprašanje: “Kdaj boš pa ti mama?”

Kako prikladen datum in priložnost, da podam svojo izjavo za javnost.
Brez dolgovezenja in kolovratenja okrog vrele kaše. Iskreno povedano, še sama ne vem kdaj, ker tega klica (zaenkrat) še nisem dobila.
Prepričana sem namreč, da so ti v življenju določene stvari, osebe, vloge namenjene ali pa tudi ne. Prav tako, me je Življenje že neštetokrat podučilo, da pride pravi čas za vse, da ne rinem z glavo skozi zid, ne silim in ne prehitevam dogodke.

Večkrat so se mi porodila vprašanja kot so..
Kaj pa če se bojim materinstva in nanj nisem še pripravljena?
Kaj pa če bom slaba mati in ne bom dorasla tej vlogi?
Kaj pa če je to zame prevelika odgovornost, ki ji ne bom kos?
Kaj pa če mi enostavno ni namenjeno postati mama?

Kako srhljivo zveni in pretresljivo doni dejstvo, da nekaj ne boš dobil, dosegel, usvojil, ti ni dano, ni usojeno, ni predvideno, ni namenjeno.

Tudi če si nekaj tako močno želiš, hrepeniš, skorajda hlepiš po nečem, se kdaj vprašaš zakaj je temu tako?
Zakaj nekdo postane mama?
Ker tako narekuje Mati narava in tisto nadležno tiktakanje biološke ure?
Ker tako veleva družba, ki te sprašuje “Kaj pa vidva še čakata, zdaj bi pa res bil že pravi čas?”.
Ker tako pritiska nate okolica s pobožnimi željami po vnučku, nečakinji?

Materinstvo v prvi vrsti ni prilagajanje na družbene zahteve, pod težo katerih kloniš, ker je tako prav in ker moraš slediti šabloni evolucije.

Ni nadomestek tvojih nerealiziranih sanj, ki jih bo nekdo drug namesto tebe živel in uresničil.

Niti ni zapolnitev neznosne praznine, tiste luknje brez dna v meni ali tebi, ki jo začutiš, ko si žalosten, nesrečen, ker ti nekaj manjka.

Prav tako ni čudežna rešitev zakona ali zveze, ki bo pokrpala vse tiste težave, ki jih sama nisva uspela rešiti, razvozlati.
Vsekakor ni prisila, ki bo obdržala partnerja ob tebi, kvečjemu obratno.

In nenazadnje, ni matematična računica, ki igra na karto “Poglej kaj sem vse naredila zate in ti mi tako vračaš” ali pogajanje “Če boš pridna, te bom imel rad, v nasprotnem primeru pa ne”.

Kaj pa potemtakem sploh je materinstvo?
Natančne definicije (še) ne morem in si niti ne drznem podati, ker mi je to tako oddaljeno, tuje, nepojmljivo področje, kjer se počutim kot riba na suhem.
Lahko bi sicer natvezila romantične predstave o brezpogojni Ljubezni in dajanju, brez pomislekov kaj bom dobila nazaj v zameno.
Ali pa se razpisala o zavestni odločitvi, da postanem za nekoga Zgled, ki te posnema na vsakem koraku in je odraz tebe, tvoja pomanjšana verzija,kopija.
Morda bi tudi idealizirala o takšnih in drugačnih vzgojnih oprijemih, ki se v mojih očeh zdijo najbolj primerni za spopadanja z življenjskimi izzivi.
In seveda sanjarila o tisti nepopisni Radosti, ko nekdo raste, se uči in razvija vštric s tabo.

A tokrat čutim, da bo najbolje, če pojmovanje Materinstva prestavim na tisti trenutek, ko (in če) mi bo prvič nekdo rekel Mama.