Že sedem (ne ravno pravljičnih) let se tapkam. Nenavaden izraz, ha?
EFT ali tapkanje je zelo preprosta oblika samopomoči pri čem se s konicami prstov nežno tapka po akopresurnih točkah, s tem pa se pospeši sproščanje zastalih (po večini) negativnih čustev iz našega telesa.
Vsako jutro in večer si vestno ščetkamo zobe, se stuširamo, operemo lase, s kremo nahranimo kožo. In počutimo se čiste. Kaj ni ta občutek enkraten?
Kaj pa čistost duha, duše?
Ko se v nas nakopičijo madeži skrbi, prašne plasti strahov, neprijeten vonj travm, zatohlost osebnih problemov..
Kako se teh lotevate, kako se z njimi soočate?
Jim upate pogledati v oči ali jih le skrbno pometate pod kultno preprogo?
Vsi jo imamo nekje na zalogi. Prav nihče ji še ni ušel ali se ji izognil.
Pisane, dovršeno stkane, okrancljane z vzorci in s tistim prepoznavnim vonjem, ki te ponese na Bližnji vzhod.
Kaj pa tisti košati laski na robovih. Bomo spregovorili dve besedi o njih?
Kot otrok sem jih morala pri noni doma vsakodnevno pridno česati, prav tako kot laske mojih barbik in punčk. Nadležno opravilo sem si popestrila s tem, da sem vedno kaj skrila pod njo. Frnikolo, barvico, odpadel gumb, kakšno drobnarijo iz Kinder-jajčka ali pa polomljen kos iz njene zbirke dragocenih ornamentov, ki jih je hranila na policah.
Pravi mali zaklad sem imela tam spodaj.
“Kako fino skrivališče za izgubljenčke, zagotovo se tam počutijo varno, pa še nihče jih ne najde”, sem pomislila.
Podobno zaklonišče sem skozi leta prenesla v moje podzavestje.
Vse, česar sem se bala, o čemu nisem želela spregovoriti, se nisem hotela soočiti, je bilo skrbno popredalčkano pod preprogo na mojem “podstrešju”. Tja nisem rada zahajala. Še več. Včasih sem se celo pretvarjala, da ni več te preproge, da je poletela z vso mojo nepotrebno miselno kramo v daljno deželo 1001 noči. Pa ni. Žal. Z dovršeno natančnostjo si je zabeležila vse, kar sem lahkomiselno pospravila pod njo in mi povrnila v dvojni meri, ko sem to najmanj želela, pričakovala.
Pisalo se je leto 2012, poletje na Korčuli, ko sem se odločila prevzeti vajeti življenja v svoje roke. Ne bom več v primežu te predkane preproge iz podzavestja, ki je upravljala z mano kot z marioneto.
In sem se lotila projekta “Higiena duše”.
Po škripajoči lestvi sem se povzpela na podstrešje in dvignila mojo že prijetno zaobljeno preprogo. Tisto kar sem tam spodaj uzrla, mi ni bilo prav nič po godu, niti najmanj všeč. Ampak soočenje je bilo nujno, če ne že kar obvezno.
Na začetku sem se bolj obotavljala in odlašala z obiski, sčasoma pa sem se privadila na to idejo čiščenja podzavestnih prostorov, tako da je dviganje preproge postalo že ustaljena navada, vsakodnevna rutina. Kot čiščenje zob, tuširanje ali česanje lask tiste preproge pri noni.
Nekoč, med eno daljših “čistilnih akcij” sem sama pri sebi izjavila – na pol za šalo, na pol zares: “Če bom kdaj napisala knjigo, se bo naslov zagotovo glasil Čeprav”. Morda pa, nekoč nekje, kdo ve.
Z besedo Čeprav se namreč prične seansa tapkanja, kam pa te ta očiščevalni obred popelje, ve samo duhec iz Aladinove svetilke, ki mi pomaga pri dviganju preproge. Zgodb, ki se mi razkrivajo iz globeli podzavesti je nešteto, 1001 in še več, mnogo več. Esenca njih, pa se vije med vrsticami Žužinih zapisov, zgodb, poezij. Večina njih je bila spisanih po predhodni izjavi: “Opa, to pa je goden material za tapkanje”. In tako se je v teh 7 letih samo od sebe izoblikovalo dnevno vodilo :
Eno tapkanje na dan, povrne notranji nasmeh in mir na tvojo stran.
Dodaj odgovor