Pisalo se je leto 2015, 15.v mesecu, ki nosi romantično prispodobo nedelja poletja.
Na tisti vroč avgustovski dan je bila sklenjena zaveza med oljčniki Strunjanskimi – ne bova se predala skušnjavi, da bi obupala eden na drugim.
Obetajoče sem si nadejala, da je to tista prava filmska Ljubezen z veliko začetnico, kjer se ti zvrti od vsega lepega, sladkega, krasnega, čudovitega… A nekje na pol poti sem začela sklepati tiho zavezništvo s pomisleki, dvomi, tehtanjem, skepso.
Brez vednosti sem namreč prestopila iz žanra romantične komedije v dramo spisano po resničnih dogodkih.
Z resnico se tako ne rada soočam. Vse bi raje ovijala v bleščeč ovoj Idealizma. A ti si mi raje na srebrnem pladnju serviral Realizem.
Bolj kot sem jaz hlepela po tistih mehkih piktoresknih rožnatih oblakih, več si ti vztrajal na svoji pragmatično zastavljeni kamniti poti.
Letenje in statika.
Eksplozija barv in črno-bela grafika.
Kič in minimalizem.
Hedonistično in asketsko.
Plujeva med najinimi ekstremi.
Medtem so si vremenske prognoze izmenjale že vse možne napovedi – cunami, nevihte, toča, tramontana, zmerno do pretežno oblačno, mestoma sneg in led, jasnine brez oblake, prijetna ohladitev po sopari, odlična vidljivost, ugodni vetrovi, pocukrani odtenki sončnih zahodov, bonaca. Vse.
In kljub vsemu sva obstala, ne glede na razmere, ki so naju postavljale na preizkušnjo. Pravzaprav sva obstala prav zaradi njih, ker sva vedela kam se lahko zatečeva, ko se oglasi sirena za nevarnost – tja, v Objem, kamor me vsako jutro še vedno povabiš ne glede na višino valov na odprtem morju.
Tu se počutim tako tvoja in hkrati tako svoja.
Tu mi kriješ hrbet in mi hkrati jačaš krila.
To zavetje me hrani in hkrati varuje.
To je moj varni pristan in tam bo vedno usmerjen moj Kompas.
Dodaj odgovor