Lepa si!

Kdaj si se nazadnje pogledala v ogledalo in se pohvalila, da si si sama sebi Všeč?
Ne pomnim, lahko bi naštela na prste ene roke v celem letu. Ampak danes je drugače.
Večer je. Za mano je dolg, naporen dan. Lasje so sicer mastni a tako lepe angelske kodre že dolgo nisem poustvarila, pa če sem se še tako trudila. Ličila že malo razpackana, obrvi nepopuljene, a oči govorijo svojo zgodbo spisano v globinah modro-zelenih odtenkov. Mozolji so v razcvetu kakor niso bili še v najstniških letih, gube se množijo kot za stavo, podbradek kipi kot kvas.

Ampak ne, vse te pomanjkljivosti začuda prezrem, jim ne posvečam pozornosti. Moj fokus je nekje drugje.
Kljub vsemu, v odsevu vidim nekaj novega. Zagledam sebe v svoji pravi luči. In ta luč mi je prijetna, Privlačna, atraktivna. Ne vem od kod in kdaj se je pojavila, ampak tam je in uživam v njej.
Nekaj se blešči v kotičku očesa, nekaj žari v napetih licih, nekaj se sveti okrog in okrog.

Ne znam in pravzaprav niti nočem pojasniti to nenavadno zagledanost v lastne poteze, smejalne gube, lepotne pike; v celoto, ki definira moj obraz, ampak tam je in ne bi spustila tega prizora iz rok za nič na svetu. Taka bi ostala in se požvižgala na frazo “Kako je Lepota minljiva”. Danes jo vidim, jo čutim, jo otipam na sebi, obdaja me, del mene je in naj traja, čim dlje.

Pa čeprav bo že jutri vse drugače, si lahko danes, enkrat za spremembo, suvereno popiham na dušo: Da, Lepa sem!