Pravijo, da ko se nehaš upirati stvarem, se te spremenijo. Na boljše, upam.
Pravijo, da ko sprejmeš stvari take kot so, nimaš več potrebe po uporništvu. Boljše zame, predvidevam.
Od nekdaj sem se namreč upirala vsemu.
Karkoli mi je bilo zapovedano, da moram storiti,
zaukazano, da moram opraviti,
naročeno, da moram povedati ali napisati;
vedno sem našla povod za upor.
Upirala sem se narobe izrečeni besedi, dobronamernemu nasvetu, prezahtevno zadani nalogi, napačno podanemu mnenju, strogim pravilom, togemu sistemu, slabemu vremenu, zadnjemu opozorilu “štejem do tri” in celo disciplinski zaušnici. Vsemu.
Nič ni smelo biti po njihovo, vse je moralo biti po moje.
Upor je postal moja stalnica, običaj, zelo slaba navada, del osebnega repertoarja.
Upornica brez primere.
Pravzaprav sem se upirala Življenju samemu.
Ponudil mi je ovo, hotela sem ono. Odvzel mi je to, zahtevala sem tisto.
Vse svoje resurse energije, moči, volje sem usmerila v upiranje.
Včeraj, ko sem se naučila plesati v dežju, je posijalo sonce.
Danes, ko sem se naučila ljubiti oblake, so ti prepustili mesto jasnini.
Jutri, ko sem bom naučila ljubiti temo, se bo povrnila svetloba.
In prvič ne bom več čutila potrebe po tem, da bi se uprla dani situaciji.
Pravilno sem upala, pravilno sem predvidevala.
Dodaj odgovor