Tako rada se vračam nazaj k sebi, nazaj k svoji ednini, nazaj k svoji samoti.
Okusila sem že norčavosti množine,
sladkosti dvojine,
a tista, v kateri moje srce trepeta v čisto svojem, svobodnem ritmu,
je ednina.
Ko se v samoto zatečem,
čas teče drugače.
A jaz ne tečem več. Ne brzim, ne hitim.
Hodim. Počasi, umirjeno, osredotočeno na vsak korak.
Brez prilagajanja, brez ugajanja zdaj tej, zdaj oni želji drugega.
Prepustim se sama sebi.
Prisluhnem svojemu notranjemu svetu.
Namenim si čas.
Izborim si prostor.
Poiščem si svoj Zen kotiček sredi kaotičnega sveta.
Ponudim si priložnost, da se posvetim izključno sebi.
In paše, oh kako zelo zelo paše.
Kdaj pa kdaj postoj v samoti tvoji tudi ti.
Kdaj pa kdaj si vzami čas samo zase.
Da se podružiš, da se pomeniš, da si privoščiš sebe samo.
In paše, obljubim ti, zelo zelo paše.
Dodaj odgovor