Letos sem se ob pisanju novoletnih zaobljub zavezala le eni postavki – vračanje nazaj k sebi, k naravi, k svojim divjim koreninam. In moram priznati, da mi stvar presenetljivo gre kar dobro od rok.
Včeraj zvečer sem šla nabirati koprive.
Ugotovila sem namreč, kako dobro mi dene to čuječe nabiralništvo divjih zeli. To so moje “Proustove magdalenice” – spomini na tista brezskrbna poletja, ki sem jih preživela s teto Magdo gor v “gmajni“.
Tam se čas ustavi. Tempo umiri. Kaos ponikne. Vrvež potihne.
Sem samo jaz in narava. Obe pristni. Obe Divji.
Divjina ima slab prizvok. Ne moreš je imeti pod kontrolo, pod nadzorom. Ne moreš je ukrotiti, ne moreš je udomačiti. Edino pravilo ki velja zanjo je, da ni pravil. A kljub vsemu v divjini ne vlada anarhija, temveč naravni red. Načela po notranjih vzgibih, klicu, glasu, intuiciji.
Dolga leta so vsi po vrsti, kot so “hiše v Trsti” skušali ukrotiti to mojo divjo naravo. Zlepa ali zgrda so me hoteli udomačiti, so me želeli obvladati. Na vse načine so si prizadevali, da bi koprivo, ki se vihravo razrašča po najbolj nenavadnih mestih, spravili v male, utesnjene keramične lončke za sobne rastline. Končalo se je klavrno. V večini primerov.
Nekoč sem vstopila v ta keramični lonček z upanjem, da bodo lepo poskrbeli zame, me zalivali, nahranili. Obljubljali so, da mi bodo posvečali pozornost, mi poklanjali ljubezen, mi dajali potrditve.
Nekaj časa sem bila celo vzorna sobna rastlina, prav prijetna Rožica. Ugodila sem prav vsaki njihovi želji, prilagodila sem se prav vsaki velikosti keramičnega lončka. Vse bi naredila, samo da bi dobila obljubljeno. Imela sem jasen cilj – biti, postati, zgledati kot večina, a sem vedno nekako izvisela iz zaželenega, pričakovanega povprečja.
Počasi so pozabili name. Pozabili so me zaliti, nahraniti, pobožati. Začela sem veneti, gniti, notranje umirati. Nisem jim več ustrezala, ugajala. Najraje bi me vrgli na kompost, nazaj v divjino, ker tam mi je mesto.
Sramovala sem se te svoje divje plati. “Ker to ni lepo za eno punco, se ne spodobi, kaj bodo rekli, da te nismo znali pravilno vzgojiti”, so mi žugali.
Ta del sebe sem dolgo časa negirala, se mu upirala, ga skušala prikriti, a te trdovratne divje korenine se nisem znebila. Danes lahko rečem, na srečo, da se je ohranila.
Nekoč si mi dejal: “Če boš tako divja, te nihče ne bo imel rad in boš ostala sama!”
Motil si se. Nekdo me bo vedno imel rad, tudi, če bom divja. Narava. In tam nisem nikoli sama. Zato se vračam k njej, zato se vračam k sebi.
Dodaj odgovor