Zadnje mesece se spopadam z bolečinami v hrbtu. Te sporadično variirajo in se pojavljajo enkrat na ramenih, drugič v križu, tretjič kar po celi hrbtenici. Kot da se ne bi znale odločiti, kje se bodo ugnezdile in se za stalno prijavile pri meni na domovanju.
Zadnje mesece mi v glavi brenči misel: “Zravnaj ramena proti svetu. Ni breme tisto, ki te zlomi, ampak način, kako ga nosiš.” (Rudi Kerševan)
Vsakič, ko jo preberem, se zavedam, da me nekaj lomi. Neko breme nikakor ne morem odložiti, se od njega odcepiti, posloviti, dokončno znebiti. Še kar naprej vztrajam pri prostovoljnem delu šerpe. In nosim, nalagam nove in nove pošiljke teže in bremena.
Kdaj bom odnehala?
Kdaj se bom postavila po robu bolečini?
A mi je sploh do tega, da bolečini naredim konec?
A sem se tako privadila na to breme, da je bolečina postala moja varna cona udobja?
Zakaj se na slabe stvari tako hitro navadimo in jih tako težko opustimo?
Zakaj na dobre stvari nismo pripravljeni in jih tako težko sprejmemo?
Mar si ne zaslužimo le najboljše?
Očitno si tega ne znamo, ne upamo, nočemo zaželeti, privoščiti.
Mar nismo vredni lahkotnega a hkrati odločnega koraka?
Očitno nanj nismo dovolj pripravljeni, izšolani, strenirani.
Ker nam nihče ni bil za zgled.
Ker nam nihče ni pokazal kako se stopa vzravnano, suvereno, samozavestno.
In tako hodimo po svetu s povešeno glavo, puklasti, grbančasti, negotovi.
Je to način, kako bomo prehodili našo pot?
Dodaj odgovor