Cenite to kar imate? JA? Koliko časa?
Za trenutek, dva, ali redno, na dnevni ravni?
Ekspresso kava za dobro jutro, instant polenta z mlekom za zajtrk, nekaj prigrizneš za kosilo v najbližjem fast food-u, popoldne se usedeš na joga blazino za kratko meditacijo in nekaj asan na brzino, zvečer si pred spanjem še privoščiš “hiter seks”, za vikend se odpraviš na kratek pobeg kamor te GPS seveda vodi po najkrajši poti do cilja.
Vse je danes na dosegu roke – hitro, takoj, nemudoma, instantno.
In tako hitro kot pride, tudi gre.
Zakaj ne znamo biti dosledno hvaležni za življenje, za vse lepo kar nam prinaša?
Kje se na poti zgubimo na račun samoumevnosti?
Zakaj smo polni sebe, da nam to itak pripada in potemtakem se ne rabimo klanjati za vsako malenkost?
A nam tudi Življenje samoumevno pripada? Kdo to pravi?
Kdo nam to zagotavlja? Gospa s koso se ravno ne bi strinjala z nami in že zmajuje z glavo.
Tako hitro kot nekaj dobimo, še hitreje lahko to izgubimo. Tudi življenje.
Zato hvala, redno, pogosto, vsak dan, sleherni trenutek. Ker nikoli ne veš kdaj je poslednji.
Dodaj odgovor