[4.9.2026 • Zadnji krajec 9:51]
Poletje se izteka, vročina se umika in gospa Kreativa me povabi v kuhinjo. Danes mi je zadišala Bazilika. Njeno aromatičnost bi odnesla sabo še dolgo v zimo. Tako osmukam listke, jih rahlo sperem, skrbno posušim in v slojih zložim v steklene kozarce. Vanj vlijem še izdatno količino oljčnega olja, viskozne grenčine, iztisnjene iz rdeče zemlje Istrske. In počakam kakšen dan, da se okusi povežejo, zlijejo, ustvarijo magijo. To uporabim kot osnovo za mineštre, šalše, ragu, zelenjavo na žaru ali kot dodatek na solati z domačimi sladkimi paradižniki in svežo mozzarello. Aja, pa še nepogrešljiv ščepec solnega cveta, nabran v zgodnjih jutranjih urah dol na solinah Sečoveljskih.
Zveni božansko ušesom mojih brbončic.
Ti priokusi poletja me zasidrajo v uvalo Brionsko.
Gola bi zaplavala v slano nedrje.
Škržati osupli bi odigrali še zadnje akorde zimzelenih na svoji terasici.
Galebi zmedeni bi nemočno postopali na mestu. Na let domov še niso pripravljeni.
Turisti ogorčeni bi se prikrito naslajali ob tem prizoru. Neotesanost bi jim šla preveč v nos.
»Vloženo poletje« me prešine med plavanjem, kako se bo glasil naslov recepta.
Ob povratku iz morja si ga zabeležim v svoj škrlatni zvezek, da ne gre v pozabo.
Obrnem se, hrbet nastavim soncu.Prisluhnem slanim kapljicam,ki si utirajo pot po moji koži;lačni bližine,žejni dotikov.
Dodaj odgovor