[13.4.2025 • polna rožnata Luna 2:22]
Potopim se vate med rdeče platnice obrobljene s črno čipko. Pustila sem te za sladico dneva, za Užitek, za izbrane trenutke introspekcije. Ko pero ustvarja mehke linije po beli širjavi brez črt in piše odo Prehodom.
Tisto vmesno obdobje Levitve letnih časov znotraj mene. Ko sem z eno nogo še v pomladi, s hrustljavo svežino vonja španskega bezga ter toplino zvoka čuka, regljanja žab, klepetanja ptic na robu slanega obzorja bližajočega poletja.
Obožujem ta vmesni čas poln upanja na zaceljene zaključke, zaupanja v obetajoče začetke. Med-prostor obarvam z Rituali negovanja, zasidranosti vase ter čuječo prisotnostjo v telesu.
Jutranjo rutino pričnem s suhim ščetkanjem, kjer nežne ščetine gladko drsijo v smer Srca in luščijo stare plasti povrhnjice. Solni piling globlje prečisti zaprašene vrzeli avre, kapljice bistre vode pa odplaknejo še zadnje sledi odsluženosti. Koža je pripravljena na nov cikel rasti. Privoščim ji čutno masažo z eteričnimi olji. Konice prstov rahlo drsijo po oblinah telesa, ki počasi srkajo aromatične esence. Viskozna tekočina zapolni in obarva v zlate nianse vse skrite in svetlobi nedostopne pore, gube in strije.
Vprašam se, kdaj sem prenehala svojo kožo izpostavljati očetu Soncu, materi Luni? Zakaj sem se raje ovijala v temino in tako vztrajno odbijala Užitek? Zaprla sem vsa vrata in okna hedonizmu. Kako pusto, kako suhoparno je življenje brez tiste lahkotnosti bivanja, ki ji Francozi pravijo “Joie de vivre”.
Ko čas ustaviš in samo si – prisoten opazovalec vsega, kar te obdaja, vznesen iskalec vsega, kar te polni in napaja.
Dodaj odgovor