Dotik ljubeč mame in otroka.
Tista vez, ki je ne pretrga nobena, še tako močna in mogočna naravna sila.
Njen objem rok okrog njegovega telesa.
Tisto varno zavetje, ki mu je vedno na razpolago.
Prepletanje zvoka bitja srca in pomirjenega dihanja.
Mehkoba dišečih lask, ki te požgečka po vratu,izvabi nežen poljub na privihan nosek.
Male nožice, ki razigrano brcajo po trebuhu te spomnijo na tisto sladko prhutanje metuljevih kril, ko je bil še v tvoji maternici.
Drobni prstki, ki ponoči poiščejo tvojo dlan in se je trdno držijo vse do jutra.
Navihan brez-zobi nasmeh, ki se spontano nariše na njegovem obrazu ob vsakem srečanju iz oči v oči.
Vidi te v dno duše.
Čuti tvojo čuječo prisotnost.
Ve, da si na njegovi strani.
Tam si za njega.
Zaveda se, da bo v tebi zmeraj našel tolažbo, podporo, posluh, zavezništvo.
Nudiš mu brezpogojnost dajanja – ljubezni, nege, pozornosti, topline.
Obdari te.
Z novim Upanjem v boljši jutri;
z globljim Zaupanjem v življenje;
z večjo, neomajno vero Vase.
In spet začutiš, kako je vse dobilo smisel, odkar si spustila Svetlobo skozi tiste razpoke v srcu. Zdaj je čas, da se zaceliš. Zase in za njega.
Dodaj odgovor