Me povpraša mamina znanka na sprehodu.
“Sem, zelo!” Suvereno, brez oklevanja odgovorim. Pravzaprav v sebi občutim Radost, ki je trajna in ne sreče, ki je stvar trenutka in kaj hitro zbledi. Vsako jutro se odločim za Radost, kljub kronični nenaspanosti in obročnem zbujanju na 2 uri. Kljub temu, da ostajajo strije in vztrajajo kile, ki jih umetelno skušam prikriti za 50 odtenki črnine. Kljub temu, da se je sine odločil, kako bo on fino skrbel za to, da bi bila to poletje naposled zares fit in da ga v ta namen morem v eni roki nositi, z drugo roko pa poganjati prazen voziček. Kljub temu, da imam vse fine majčke že na vhodnih vratih označene z bruhci. Kljub vlakcu hormonov, ki nenehno premetava moje razpoloženje, se poigrava z mojo pozabljivostjo, posega v mojo manično organiziranost. Kljub temu, da dočakam konec dneva utrujena fizično, izčrpana psihično, izžeta mentalno. Ker priznajmo si, poklic matere zna bit izjemno naporna delovna smena, dežurstvo, ki se kar ne zaključi in se vleče vse tja do 18.leta in še dlje.
Kljub vsemu zgoraj navedenemu in spodaj še ne izrečenemu – vsak dan izberem nasmeh, ki ga namenim njemu. Da se mu bo v spominu ohranila slika nasmejane in vedre mame.
Da je in bo vedno tudi on nasmejan in radosten, ker to je najlepše darilo, ki ga lahko podariš sebi, najboljše zdravilo, ki ga podeliš svetu.
Dodaj odgovor