.. od same sebe in svojega prisilnega cvetenja
.. od drezanja v višave, ki mi še ne pripadajo
.. od poletja in njega vročine, ki pripeka tu zgoraj
.. od naporne sopare, ki lomi moje krhke cvetove
.. od vetra življenja, ki mi diktira prehiter tempo
.. od nenehne izpostavljenosti mimo-idočim in bliskajočim objektivom
.. od naprezanja, da bom vsem všečna
.. od prisilnega nasmeška, da bom za vse fotogenična
.. od vztrajno glasnih in nikoli pojenjajočih lokov violin škržatov
.. od hrušča in trušča lačnih čebel, ki se nacejajo mojega cvetnega prahu
.. od vrišča in hrupa mimo-bežnih galebov, ki si nadejajo moje sence na poti do morja.
Dovolj vas imam. Vseh.
Dajte mi mira, dajte mi zraka.
Dajte mi počitka, dajte mi predaha.
Predvsem pa Tišine.
(izpoved neke bugenvileje na Piranskem obzidju)
Dodaj odgovor