[ 2.7.2025 • prvi krajec 21:30]
Še ena temna noč Duše se je zvito prikradla na vozni red nočnega vlaka in me držala v vajetih, vse dokler se nisva soočili na štiri oči. Tesnoba ni popuščala, vztrajno je trkala na moja vrata, me grabila za vrat, jemala dih.
Poiščem zavetje na okenski polici in globoko zajemam slano sapo, ki se vije nad solinami. V daljavi zaslišim otožni zvok čuka. Zdi se, kakor da bi se uglasil na neznansko žalost, ki se je naselila v mojih pljučih. Dosegla sem dno brezna. Ponovno.
Tu ležim sredi lastnega pogorišča kakor Ikar. Izčrpana, utrujena in polomljenih kril vseh visoko-letečih sanj, ki so se razblinile v prah. Sprašujem se, kaj mi je bilo vsega tega treba? Kdaj bo konec teh zgrešenih poskusov poleta? Kdaj bom naposled ujela ugoden veter, ki se mi kar naprej izmika? Kdaj bom izkoreninila nemir iz svojih notranjih hodnikov in sprejela tisto pravo odločitev. Kdaj?
Oprimem se poslednje rešilne bilke in pričnem z nekaj krogi tapkanja. Težke solze puščajo sledi in rišejo zemljevide očiščenja, olajšanja. Prične se daniti in z novim dnem se prebujajo prve jutranje ptice. Njihova pesem prinaša (za)upanje: spusti nadzor, prepusti se in verjemi, da se vse odvija tebi v prid, v tvoje najvišje dobro.
Dodaj odgovor