[20.8.2026 • prvi krajec 4:46]
Nekje med polnočnim hranjenjem Lune in štetjem solz Svetega Lovrenca, se mi je porodila “zamisel krasna” (kakor bi rekel zmajček Zog)… spet bi svoje noge pomočila v vode pisateljevanja, ponovno bi pero vrnila v črnino tuša in zapolnila belino praznega lista.
Pa ne vem kje začeti, od katerega podpičja nadaljevati. V zadnjih letih sem se namreč ovila v gosti molk. Ničesar več nisem imela za ponuditi svetu. Ker so bile vse notranje pesmi že izpete, vse zamisli izžete?
Navdih je poniknil med ostre razpoke presihajoče pokrajine. Vmes se je dogajalo Življenje v vseh svojih odtenkih. Nenačrtovana rojstva, nepričakovane smrti, grenki uvidi, boleče izgube, ponavljajoči padci, ki jim ni bilo konca.
Kakor ranjena žival v divjini sem se zatekla v zavetje Tišine, ki pa je postajala vse bolj utesnjena in zatohla. V meni je vrelo, brbotalo, sililo na površje, a dlje od črtovja Dnevnika, besed nisem spustila.
“Ampak ne morem, ne smem, hvala za kavo” (citat Magnifico) se ne spodobi, kaj bodo rekli drugi (ohh ti zastareli, zarjaveli družinski vzorci).
Vse mora biti sterilno, retuširano, cenzurirano. Pazi, bodi previdna, hodi po prstih, ne pisni, ostani v vati, drži se sence, ne spogleduj se z izhodom iz zlate kletke.
To ni življenje, to je životarjenje.
In ne, ne grem se več tega.
Želim si svobode govora, pisanja, izražanja.
Ker ja, to mi gre dobro od rok.
Ko se odrešim vseh spon in se ne oziram na odzive okolice.
Ko živim zase in se ne žrtvujem za druge.
Ko izstopim iz okvirjev iluzij tujih in zadiham v brezmejnosti vizij svojih.
“Ob prvem krajcu se začnemo usmerjati proti spremembi, ki bi jo radi dosegli. Z vso močjo se podajmo naprej, v realizacijo svojih načrtov in ciljev. Zdaj smo v zagonu moči. Izkoristimo to energijo.” (Vir: Lunin.net)
Dodaj odgovor