Jutro odbije sedmo uro.
Rdeče mesto si mane oči.
Iz opečnatega minareta se vije moški glas.
Kliče k prvi molitvi dneva.
Vonj metinega čaja se že razlega po dvorišču riada.
Med vejami palme si razigrani ptiči iščejo zatočišče pred uličnimi mačkami.
Abdul nama postreže obilen zajtrk na strešno teraso, od koder razgled seže vse do zasneženih vrhov Atlasa.
“Boš pogrešala Marrakesh?” me prestreže tvoje vprašanje med obedovanjem.
Pomislim, da je tudi zate postalo moje fizično nelagodje tako otipljivo, kričanje iz maternice preglasno, bolečine v hrbtenici prehrupne.
“Ne bom!” odgovor se sam izstreli iz mene.
Preveč me spominja na Črni gozd, ki ga nosim v sebi. Tako bi izstopila iz njega, pa ne najdem izhoda. Niti zasilnega.
“Prisluhni si. Smer se bo sama sproti razkrila.”
Me prešine po pogovoru z vodičem Rachidom, v oazi miru in tišine sredi puščave organiziranega kaosa.
Dodaj odgovor