Prisluhni si.
Nekaj v sebi hočeš vztrajno preslišati.
Ona ti vsak dan na srebrnem pladnju servira isto debato, a ti se ji spretno izogibaš.
Zatiskaš si ušesa. Nisi dovzetna, nisi pripravljena na to, kar ti ima za povedati.
Tlačiš jo nazaj.
Dušiš jo.
Teptaš.
Vsakič, ko hoče priti do besede, ko hoče spregovoriti.
Tako te žre, grize, razjeda, lomi od znotraj, a ne popustiš.
Ne dovoliš, da pride na plan.
Njen glas.
Njen klic na pomoč.
Najraje bi si spraskala do krvi.
Samo da mine.
Samo da izgine.
Samo da se odrešiš tega.
Dodaj odgovor