“Lako nekima”

“Lako nekima”, si očitajoče pripomnil, ko si me pobral pred šolo na zadnji dan pouka. 
Kot šolski zvonec mi še dandanes ta opazka moteče doni v ušesih, vsakič, ko pomislim na užitek, zaslužen počitek, na brezskrbnost poletnih dni.

Mar si ne zaslužim nagrade za uspešno zaključeno šolsko leto?
Mar nisem vredna vsega tega, ker tebi ni bilo po godu, da jaz uživam medtem, ko ti moraš hoditi v službo?

In sem se prilagodila.
In sem ti ugodila.
Da ja ne boš nejevoljen.
Da ja ne boš jezen name.
Odpovedala sem se veselju.
Zavrnila sem nagrado.

Ker si mi natvezil kako “Treba da radiš a tek penzija je za uživancijo”.
Slaba vest in občutek krivde sta postala moja zvesta spremljevalca in opomnika, venomer, ko sem prekoračila mejo in se prepustila užitku, počitku, dobičku.
Medtem si ti šel v (ne)zasluženo penzijo in si nadaljeval s svojim hedonizmom.
“Lako nekima”, mi je en dan ušlo iz ust, ko si mi poslal pozdrave iz Egipta.
Ob misli, koliko časa me še čaka do penzije, koliko morem še potrpeti do zasluženega užitka in počitka, me je poprijela zaskrbljenost.
Od tedaj se je udomačila pri meni. Postala je del mene.

Kanegra. Začetek počitnic. Poletje je že v polnem zagonu, črički mu v svojih prepoznavnih zvokih sledijo. Sedim v prijetni senčki na plaži. Opazujem kako razposajeni otroci skačejo v vodo in to me spomni, kako sem tudi sama kot otrok, skakala iz tega istega pomola. Nič mi ni manjkalo. O zaskrbljenosti ne duha ne sluha.

Daje me malo melanholije po tistih časih. Sprašujem se, čemu sem nenehno zaskrbljena, ko pa mi to prav nič ne koristi, ne služi, kvečjemu greni sedanji trenutek?

Odločim se trdno. Nepreklicno prekinjam delovno pogodbo z zaskrbljenostjo.
Stečem po celi dolžini pomola ter skočim v vodo.
Prepustim ji, da spere iz zagorelih ramen vse skrbi.
Zdaj bo tam prostor samo še za slane sledi od skokov v morje.

P.s. Tebi pa pošiljam sončne pozdrave nazaj. Kot vidiš ponovno uživam in ne bom se ustavila, ker to je šele začetek. “Lako meni” veselo zavriskam na ves glas preden skočim v Svobodo!