Previdno, skorajda po prstih stopicljam po prašni kamniti stezi, ki se vije globoko v bukov gozd. S strahospoštovanjem spremljam smerokaze, ki me vodijo do zgodovinskega monumenta humanitarne pomoči. Sveža sapa potoka, ki se vije niz poti, razvaja obiskovalce z vonjem cvetočih ciklam. Na blagajni si poleg vstopnic kupim za spomin še njeno broško. Trdno jo držim v roki skozi cel ogled s srčno priprošnjo, da mi stoji ob strani ob podoživljanju vtisov, ki slehernika nikakor ne pustijo ravnodušnega. Neusmiljena vojna je v imenu izkrivljenih ideologij na zemljevidu sveta zarezala globoke skeleče rane, pustila za sabo trdovratne madeže krvi, zadala grde udarce v kolektivno zavest. Navkljub vsem grozotam, ki so se (v tistih, danes nam tako oddaljenih in nerazumljivih časih) borile za prevlado nad malim nebogljenim človekom, se je nekje ohranila nota dostojanstva in sočutja. Tu, v tej dovršeno skriti, težko dostopni, skrajno ozki, z mahom porasli in od boga pozabljeni grapi. Zadnja bilka upanja za preživetje nazorov bratstva, enotnosti, podpore, pomoči, razumevanja, spoštovanja. Vse s predznakom Brezpogojnosti in brez preračunljivih igric kupčevanja “daš-dam”. Tu se je samo dajalo in nič zahtevalo v zameno. Duša je duši podarila esencialno za preživetje – upanje in zaupanje.
To si danes iz srca želim za naš svet, Zemljo in obstoj na njej.
Ponižno se klanjam pretresljivi izkušnji, ki me je zaznamovala, lekciji, ki me je predramila in velikim ljudem, ki so spisali to plemenito zgodbo.
V znak hvaležnosti na poti nazaj poberem iz tal odtrgane, ranjene, poškodovane, zavržene 3 ciklame. Srkbno jih shranim na častno mesto med liste mojega turkiznega dnevnika. Zdaj so te 3 duše na varnem, tako kot so bile poprej številne druge v tej partizanski bolnici. Franji.
Dodaj odgovor