Zagledam se v lesket slane površine tam na robu Savudrijskega polotoka. Iz sebe skušam izvabiti besede, ki bi ohranile ta trenutek na papirju. V oko se ujame poletni kader, kjer se valovi bleščijo v sozvočju s pesmijo pozno-popoldanskih škržatov. Razigrane lastovice prestrežejo sinfonijo z višjimi akordi. Med silhuetami ruševin solinarskih hiš se sliši odmev utrujenih galebov. Zakaj se jih drži ta vzdevek vedno potrtih in izmučenih ptic? Zvenijo kakor da imajo vsega dovolj, tako apatično, nejevoljno, po malem depresivno in precej zdolgočaseno. Rada bi jim prišepnila, da naj ne bodo tako črnogledi, brezupni, negativni, a kaj, ko me ne bi poslušali. Ker oni so ponosno zaverovani v svoj prav. Dolga leta sem bila prepričana, kako moram spraviti čemernega galeba do nasmeha in dobre volje, a se nisem zavedala, da s tem plavam proti toku – svojem in njegovem. Tisto gnezdo galebje ni bilo po moji meri – utesnjeno in turobno.
Moje mesto je bilo drugje. Med cvetočimi vejami češnje od koder je razgled segal vse tja do širne modrine, ki me je tako pomirjala. Azurni odtenki so si vedno izborili košček kulise tistih drobnih trenutkov, ki so me nahranili in pobožali. Na sprehodih z Lili po gozdnih poteh, med sladkanjem z jagodami z maminega vrta, ob teku za metulji med travniškimi rožami ali med guncanjem na leseni gugalnici pod našo murvo. En sam pogled proti slanem obzorju je bil dovolj, da sem ohranjala pri življenju iskrice v očeh. Pogrešam jih. Pogrešam Dom v sebi. Toži se mi po tistih občutkih sladkega življenja. Vrnila bi se domov. Spet in spet. Ponovno bi se smejala – Soncu, Luni, Življenju ali kar tako, brez razloga. In znova bi popisala beležko radostne prisotnosti z obiljem fragmentov brezčasnosti.
Dodaj odgovor