Svetu sem podajala popačeno sliko ranjene živali.
Bila sem kot srna, ki jo je lovec za dlako zgrešil v nogo.
Plaho je šepala po gozdu z namišljenimi brazgotinami po celem telesu.
Vsak njen korak je bil negotov.
Vse to, zaradi hrupa tistega zgrešenega strela, ki ji je neprestano odzvanjal v glavi.
Bila je nesigurna vase.
V svoje telo.
V žensko, ki jo je nosila v sebi.
Nikakor se ni želela izpostavljati.
Sicer bi jo vsak nespodoben moški pogled, vrnil v tisti grozen šum strela Črnega moža iz gozda.
Dodaj odgovor