Ta zapis brbota in vre v meni od tvojega rojstva. Od tedaj sem se borila s celo paleto čustev, ki sem jih odrivala stran ali tlačila v najgloblje dele sebe. Pa so vedno znova priplavali na površje z enim samim, na videz nedolžnim vprašanjem, ki je porezal pregloboko v mojo intimo: “A dojiš?”
Kako je zaskelela ta sol na moji odprti rani, ki se kar ni hotela zaceliti. Razparana v srcu in raztrgana v drobovju od bolečin, sem se le grenko nasmejala ter v svojem spisku izgovorov iskala osebi in priložnosti najprimernejšega.
Vse se je pričelo z dotikom. Tistim prvim, ko sem te želela imeti čimprej na svojih prsih. Da te nahranim, te potolažim, vzpostavim stik, stkem globoko vez s tabo. Moja (pre)visoka pričakovanja so me gnala v iluzijo, kako bo to vse z lahkoto steklo. Ti se boš pravilno pristavil, mleka bo vedno dovolj in živela bova v simbiozi, obdana z mehurčkom hormonov sreče. Kako silovito se je razblinil in sesul v prah ta grad v še zadnjem rožnatem oblaku, ki sem se ga tako krčevito oprijemala. Pahnjena sem bila v brezno po katerem še dandanes tavam in iščem razloge zakaj mi ni uspelo. Žalost in otožnost me trdno držita v vajetih in se me okleneta še bolj, ko zagledam prizor kakšne mame, ki s tisto naravno lahkoto doji svojega otroka. Meni to ni bilo dano. Počutila sem se kaznovano od življenja. Čeprav bi šla na konec sveta, da bi le dokazala sebi in drugim, kako zmorem premagati tudi to oviro, mi nekaj ni dovoljevalo. Ti me nisi sprejel. Na vso moč si se odrival in brcal. Vsak podoj je zate predstavljal borbo, upiranje, zame pa napor, stres. Nikakor se nisva ujela, ubrala isto valovno dolžino, našla skupni jezik. Povezave enostavno ni bilo. To je bil zame najhujši udarec, največji neuspeh, najbolj boleč osebni poraz. Iskreno ne vem, kako bom prebrodila to viharno morje, v katerem se na novo učim plavati. Rada bi ugledala luč tistega svetilnika, ki bo posušil moje solze, odgnal žalost in me potolažil z dejstvom, da so lahko še tako težke preizkušnje pravzaprav svojevrstni blagoslovi in darovi življenja. Oziram se proti obzorju. Tam bom ponovno našla svojo notranjo moč. Tam bom ponovno uglašena sama s seboj in s svojim sinom.
Dodaj odgovor