Zatohlost se je udomačila po vseh notranjih kotih, sobanah, hodnikih.
Privadila sem se na to težino čakajočega uma. Nepremičnost je zagrizla vame, kakor sestradan volk. Vsak gib je predstavljal mučen podvig, ki bi se mu raje ognila. Nič me ni predramilo, pritegnilo, premaknilo. Zganili me niso niti občutki krivde o zapravljenih priložnostih. Preja lenobe v katero sem se spretno ovila, je bila trdnejša kakor volja za preobrat. Utapljala sem se v zgodbah sosedovih zmajev, da sem svojega prezrla.
Nemarnica!
Tako dolgo sem ga pustila na čakanju v njegovi votlini, da je pozabil na lahkotnost leta med plastmi oblakov. Moledoval je po izpustu. Preslišala sem ga. Obupano se je sesedel v temni kot.
April je potrkal na moje duri. Pošiljko dežja je dostavil. Razgrnila sem zavese, odprla vsa okna na stežaj. Zavohala sem ga. Vonj po dežju je odplaknil trdovratno zagozdenost. Suhe razpoke notranje pokrajine so združile hrapave robove. Prašne vrzeli so postale vodne brzice svežine. Sledila sem jim. Vodile so me do znanega kraja. Zmajeve votline. Pazljivo sem stopila pred njega. Ni se pustil prositi. Takoj je privolil na polet proti jasnini, ki se je risala na obzorju.
O kako sem pogrešala ta občutek pretočnosti, ležernosti, svobode.
Napojena s širšim razgledom in bistrim pogledom, sem se naslonila na njegov mehak hrbet.
Še tesneje me je sprejel pod svoje okrilje.
Dodaj odgovor