Tokrat res

Začetek leta.
Po inventurnem spisku dosežkov pretekle sezone, se vsi zagnano, skorajda manično lotimo novega podviga – prijave na nov natečaj v pisanju motivacijskih nagovorov, sklepov, namer, zaobljub. Od tisih klasičnih, klišejskih do že izpetih, skoraj neizvedljivih.

Sprva smo res da dosledni, zagriženi, nepremagljivi. “Jaći od sudbine” zaveje glas iz naših balkanskih korenin. Slepo zavezani in trdno zaverovani politično obarvanemu sloganu “Tokrat res”.

In potem?
Tisti “Tokrat” odzvanja ves čas nekje v ozadju, se zatika nekje v zraku, tako močno, da se mu na neki točki začnemo upirati, mu nasprotovati, dobimo odpor do njega, počutimo se krive, ker ga ne upoštevamo, razočarani smo sami nad sabo, popuščamo, smilimo se sami sebi, postanemo žrtve sistema, obupamo, naposled dvignemo roke, klavrno prenehamo.

“Ni to za nas”, si prigovarjamo.
“Od nikoder volje, želje”, se slepimo.
“Se bomo prijavili v nov krog ob začetku pomladi”, se botrimo.
“Nimamo dovolj časa, prostora, denarja”, se poceni izvlečemo.

Zveni preveč znano, doživeto, prežvečeno, kajne?

In na račun česa?
Za voljo tistega samo še enega dodatnega koraka odločnosti, še enega poglavitnega premika vztrajnosti, še enega ključnega prepričanja vase, da nam uspe.

Nimamo poguma za izpeljati stvari do konca!

“To nas niso učili v šoli, to nikjer ne piše v navodilih za uporabo”, se v ključnih trenutkih zgovarjamo. Morda res ni bilo zapisano v učbenikih in tablah klasične učilnice, pa vendar smo kaj odnesli od pouka življenja? Ali smo ob vseh opozorilnih signalih in znakih sedeli na ušesih?

Vstanimo (tudi če je prezgodnja ura in je zunaj premrzlo) in naredimo danes nekaj drugače, izven našega konteksta, ustaljenih tirov, že znanih okvirjev in se pustimo presenetiti od samih sebe. Česa smo zmožni, kaj vse lahko naredimo, usvojimo, dosežemo, zmagamo. Hvaležni si bomo in tudi malce ponosni nase. In to je tisto, kar največ šteje, mar ne?