Razstava kostumografskega šamana in zdravilca otožnih duš.
ALAN HRANITELJ je izpostavil svoj opus izvezenih umetniških stvaritev na grajskem podiju nad Ljubljano.
Ujela sem jo v iztekajočih urah na septembrsko nevihtno nedeljo.
Gromi kreative in strele inspiracije so prevzeli tudi moje notranje nebo. Skozi vse pore je špricalo ven iz mene. Prepojena sem bila z ekstravagantnimi idejami, kako bi preobračala Besede okrog mojega prstanca.
Na dah sem se podala v velike, temne globine graščinskih soban.
Zadrževala sem sapo, da ne bi s pretiranim občudovanjem, omadeževala delikatne tkanine klobukov. V omari norega klobučarja.
Norost je igrala na asa v rokavu – brezmejnost možnosti. Ni preprek, ni ovir. Je samo ekspresija sebe in svoje genialnosti skozi nezemeljske umetniške presežke.
Kalejdoskop črnih moških silhuet okrancljan v nepredstavljivo kompatibilne barvne kombinacije.
Za mojo pozornost se borijo filigransko izrezljane manšete na rokavih namišljenih Ljubimcev postrojenih v vrsto zbor. Vsak se ogleduje v svoj lasten odsev v ogledalu, ki mu preti nad glavo. Teža osebne resnice jih zatišči v ramenih, a se ne dajo. Ne klonijo pod njo. Stoično in disciplinirano postojijo v svoji tišini.
Ne pustijo se motiti od motečih bliskavic obiskovalcev.
Vsi si želijo digitalni spomin, vsaj delček ali le drobtine te velike pogače, ki jo je Umetnik spekel po zašepetanem receptu, nareku Izvora.
Prav ju vidim kako si privoščita čajanko v času Zlate ure. Nanizata nebrojno kreacij. Vse so trdno, z obema nogama, z glavo, predvsem pa s Srcem v nekih nam oddaljenih, imaginarnih krajih. Od tam nam narator pričujoče razstave pošilja razglednice preoblečene v elegantne kostime, odštekane cirkuške kostume, dovršene gledališke kimone.
Kakor brhka, sramežljiva Geisha sem se na izhodu nehote izognila predirljivemu pogledu Mojstra igle in šivanke.
Vedela sem, da še nisem pripravljena na soočenje z njegovo staro dušo.
Čutila sem, da mora nekaj v meni še dozoreti. Korenine ojačati, jadra pokrpati, krila opolnomočiti.
Povrh vsega, seznam superlativov, ki bi mu v naglici zdrdrala, bi se zavlekel v podaljške, čeprav so Indijanska poletja najlepši del leta. So kot izkoriščen bonus, vnovčen joker, Velikonočni ponedeljek.
Praznično sem se počutila na obhodu po sanktuariju Svetlobe.
Templar lovi ravnotežje med lučkama regrata.
Pozabljena, zapuščena nevesta v turkizu žaluje za nezvestim ženinom na lastno odgovornost.
Tam iz temnega kota se v sanjah krohoče, v prozorno čipko odeta kurtizana. Obdana je s svojimi podaniki. Privijajo se ji k dojkama. Kakor Romul in Rem. Niso še pripravljeni na prebuditev, čeprav so ga predhodno naročili.
Na koncu gala plesa je Dama onemoglo obležala v zlato-črnem kokonu.
Po premoru, počitku, predahu kliče, prosi, moleduje.
Alan je slišal njen klic na pomoč, zagledal belo zastavo predaje.
Zato je tudi prišel. Ugasniti premočne luči. Spustiti težak zastor, zagrniti žametne zavese.
Naslednji dan ga čaka pot Domov.
A na obzorju Ljubljanskem se že šušlja o njegovi novi mojstrovini – tokrat v pisni obliki. Drhteče in hrepeneče čakam na Tisti veseli dan ali ko se bom Cela predala naročju foto-literarnega popotovanja v Paralelnih svetovih.
Dodaj odgovor