“Greva na plažo?”, dobim nespodobno povabilo.
Nelagodje v kopalkah, obsojajoči pogledi drugih uperjeni na moje telo v kopalkah; a-a, to mi ne diši.
Tega kočljivega zapisa se lotevam že 2 poletni sezoni. Najmanj.
S to perečo problematiko se ukvarjam že 20 poletnih sezon. Vsaj.
Pa si kaj naredila, da bi izboljšala situacijo? Niti ne.
Pa boš kaj naredila, da bi izboljšala situacijo? Dvomim.
Neodločnost in lenoba – “personi non grati” sta moji zaveznici.
Torej se boš prepustila usodi debele deklice, ki zavrača poletje, plažo, mukotrpno misel na kopalke?
Po vsej verjetnosti.
Zavračam. Svoje nepopolno telo.
Odklanjam. Svoje obline na nezaželenih mestih.
Ne odobravam. Svoje podobe v kopalkah.
Sovražim. Svoj odsev v ogledalu.
Sramujem se. Svojega mačehovskega odnosa do lastnega telesa.
Obsojam.
Grajam.
Kritiziram.
Preziram.
Kaznujem.
Sebe.
Ker sem se zapustila in zanemarila do te mere, da se v svojem telesu ne počutim več privlačno, zaželeno, ženstveno.
Kvečjemu nasprotno. Grdo, možato, brez kančka sledu o ženski esenci.
Tako tuje, kot da mi ne pripada.
Tako odtujeno, kot da ni zares moje.
Tako ujeto, kot da bi bilo od nekoga drugega.
Tako nedomače, nesproščeno, nedobrodošlo, kot da se nisem nikoli zaprav zasidrala v njem.
Kdaj bom začela Sprejemati samo sebe? V celoti.
Kdaj bom pričela Ljubiti svoje telo? Celostno.
Odpusti si!
Naj bo odpuščanje tisti prvi korak potovanja, na katerem boš sprejela sebe v celoti in vzljubila svoje telo celostno.
Zaveje luč upanja iz oddaljenega svetilnika sredi severnega morja.
~
Nekaj imam s temi pomirjajočimi svetilniki in njihovo več kot dobrodošlo toplo svetlobo, ki kljubuje mrazu penečega morja.
K.R.
Poznam. In zavračam. Ampak vedno manj sebe. Moje obline so tu. Lahko jih obsojajoče gledam skozi očala, ki so kot tujek zunanjega sveta prirasla mojemu pogledu, včasih pa jih že lahko tudi čutim, se jih dotikam, božam in jih spoštujem. Vem, kako so nastale vse te plasti zaščite pred svetom, ki ima zgolj najboljše namene in se ga ne sme obsojati oz. ga zavračati. Spoštovati in upoštevati drugega, svet okoli sebe, je postalo pomembnejše od lastnega spoštovanja. V svetu, kjer neprestano dajem in se orientiram, da preživim, bolj malo pa dobivam skozi meglene pregrade med nami, je lakota neizbežna. Neprestano lačna tega, da bi bila videna, slišana, cenjena, upoštevana. Lačna pristnega, iskrenega, empatičnega, nebolečega stika sem v obupnem begu pred prevelikim vznemirjenjem, bolečino, samoto ali dolgočasjem ušla le še v objem edine hitro in vedno dosegljive tolažbe – hrane. Tako sem preživela. Lahko bi tudi drugače, ampak tako se mi je zdelo še najbolj znosno in varno. In od vsega, kar sem takrat videla kot alternativo, sem danes srečna, da sem tu, kjer in kot sem. Da sem. Z vsemi pridobljenimi oblogami, ki so dokaz moje bojevitosti in ne moje lenobe ter brezbrižnosti, kot mi to skuša včasih dopovedati svet okoli mene. Svet, ki ne razume, da utrujenost in podhranjenost nista lenoba ali brezbrižnost. Ta isti svet, ki ne zna videti, kaj šele čutiti in razumeti, s pogledom, uperjenim stran od samih sebe, obsoja in diktira, piše sodbe ali išče rešitve. Temu svetu pripadam. V takem svetu živim in lačna hrepenim po kontaktu, ki ga le stežka najdem. Temu svetu pripadajo očala, s kozi katera se gledam v ogledalu in jih je priraščena na nos tako težko sneti. Skozi počena stekla že lahko uvidim drugačne žarke, bolj tople in pisane, lahko uzrem tisto, kar je bilo pred očali skrito, potlačeno, predrugačeno. Pa vendar okvirji še vedno ostajajo del mene. Za zdaj. Ob osvežilnih žarkih sprejemanja, skoraj ljubezni, je lažje upatì. In lažje biti. Morda kdaj tudi lažje za tehtnico. Ampak takrat, upam, mi to niti ne bo bistveno. Ker bo tu poletje, ki ga bom hotela sproščeno užiti, plaža, ki jo bom želela z družbo raziskati, in morje, po katerem bom hrepenela ga okoli sebe čutiti. Ko me pogledi drugih ne bodo navdajali s sramom, ampak jim bom z vsem, kar sem, pogled lahko vrnila – zadovoljna in izpolnjena z izkušnjami, ki mi jih bodo drugi lahko le zavidali. Ampak itak mi to ne bo važno. Ker sem si odpustila in spustila pričakovanja, predstave in normative sveta, ki ni moj.