Baje se mu ne gleda v zobe, ko ga dobiš v dar, mar ne?
Kako se soočaš s strahom?
Ga dojemaš kot dar ali prekletstvo?
Misliš si: “Super, še eno darilo življenja v obliki lekcije od katere se bom veliko naučila/odnesla” ali pa (v večini primerov) “Kaj mi je bilo tega treba, nisem si to želela”.
Stvar perspektive. Zadeva odločitve. Vsekakor tematika vredna obravnave.
Čakam v ordinaciji zobozdravnice h kateri me je privedla neznosna bolečina. Vlekla se je že predolgo, zato obiska pri njej res nisem mogla več odlašati. V to situacijo sem bila tako rekoč prisiljena z veliko brco v rit. V meni pa neopisljiv strah, ki se je prevesil že v teror, zavlekel v dolgoletno travmo. Kosti so se šibile že ob sami misli na belo haljo ali spominu na skeleč zvok. A zdaj so pomisleki na alternativne opcije izzveneli, upanje na bližnjice pa odpadlo.
Tiste neznosno dolge minute v ordinaciji ublaži rahel cingljaj v moji torbici. Napisala si mi sporočilo: “Naj zaupam življenju in predam bolečino Vesolju, zame bo poskrbljeno po najboljšem scenariju.”
Tako sem tudi naredila, drugega mi ni preostalo.
Zbrskala sem vse resurse poguma, zbrala cel arzenal zaupanja ter skočila v gladiatorsko areno pripravljena na boj s strahom.
Samo sebe sem nagovarjala in botrila, kot največja motivatorka na velikem odru: “Napočil je tvoj čas, Zdaj se Pogumno sooči z dano situacijo, poglej strahu v oči, primi bolečino za roge, ti to Zmoreš, Imaš to, Greš v napad!”
Že od malega sem se muzala in kremžila, ko sem nekaj dobila v dar, kar nisem hotela. Ker darilo ni bilo točno tako, kot sem si želela/predstavljala, sem ga doživljala nasprotno od pričakovanj tistega, ki me je obdaril. Tako sem si utrla pot nekoga, ki je nehvaležen, ne ceni, ne spoštuje kar dobi.
“Jaz pa sem mislila, da ti bo všeč in ti tako”, je bil stavek, ki sem ga že ničkolikokrat slišala od tebe.
Nikoli nisem pravzaprav dojela bistva obdarovanja. Do obiska pri zobozdravnici na polno Luno, ki je ravno na ta dan hodila vštric z luninim mrkom. Darilo je namreč že to, da se je nekdo spomnil nate in ti z vsemi dobrimi nameni nekaj kupil ali ustvaril, da bo pričaral nasmeh odobravanja v tvojih očeh.
V začetku je bila Beseda.
Dala si mi jo. Pravzaprav podarila. V kot naročenem pravem trenutku na pravem mestu.
In jaz sem navidezno ne-bodi-ga-treba prekletstvo, spreobrnila v več-kot-zaželjen Dar. Strah sem alkimistično preobrazila v Zavedanje – v sebi imam Moč, da premagam še tako grozeče pošastne strahove, ki so na zunaj veliki, znotraj pa jih nič ni. In to z Besedo.
Hvaležna sem ti za ta Dar, čeprav sprva nisem vedela kaj naj z njim.
Vidiš, Danes vem, kaj naj z njim in kako neprecenljivo vrednost ima. Prav tako, kot tisti zmagoslavno premagan strah podarjenega konja pred zobarjem.
Dodaj odgovor