Odšel si.
Zapustil si nas.
Od-ločil si se, da vztrajal več ne boš.
Spomnim se, kako sem opazovala tvoj odhod skozi špranje okna dnevne sobe.
Nosil si težke kovčke polnih grenko-sladkih spominov.
Stala sem tam nepremično v gluhi Tišini.
Cmok v grlu od tistega dne ni pojenjal.
Zbrisal si vse sledi za sabo.
A nekaj si pozabil.
Tam v kotu, tisti tvoj črn dežnik.
Patina je na njem pustila tri luknje.
Nikoli se nisem počutila varno pod njim.
Dežne kaplje so vselej povzele po mojem licu kakor solze strahu, zgubljenosti, nebogljenosti.
Rabila sem te, da mi nudiš tisto samoumevno varnost.
Ni je bilo.
Potrebovala sem te, da mi zagotavljaš, da boš vedno ostal na mojem bregu.
Nisi bil.
Čakala sem te, ko sem bila na dnu temnega brezna, da me tvoja roka potegne nazaj na svetlobo.
Nisi prišel.
Kadarkoli sem te iskala, tebe ni bilo.
Danes mene ni več zate.
Poiskala sem si nov dežnik.
Več njih.
Barvanih.
Brez lukenj.
Oni so vedno tam.
Zame.
In jaz za njih.
Dodaj odgovor