Veliki prazniki so mimo, končno. Po dveh predolgih (delovnih) tednih se vse vrača na stare tirnice, končno drugič. Socialna omrežja so bila v tem času zasičena s slikami iz potovanj, dopustov, izletov, počitkov, odmorov. Na trenutke je zgledalo, kot da spremljam tekmovanje za najboljšo potovalno agencijo leta. Kdo bo objavil boljšo, lepšo, bolj povabljivo, bolj atraktivno, bolj zavidanja vredno sliko iz daljnih krajev.
Sprva sem še nekako tolerirala tuje vzhičenje, podpirala tuje potovalne mrzlice. Šla sem celo tako daleč, da sem se navduševala (skoraj bolj kot oni) nad novimi dogodivščinami, avanturami in spoznanji, ki jih čakajo. Ko sem že 10-ič spisala nekaj privoščljivih misli za dobro popotnico, sem se ustavila. “Pa si res tako privoščljiva?”, sem se vprašala. “Se res neizmerno, iskreno, globoko iz srca veseliš za nekoga, ki bo 2 tedna poležaval na plaži, raziskoval nove dežele, se namakal v toplicah ali le odklopil od vsakdanjika na svojem balkonu s knjigo v roki in mačko na straži? Res?”
In sem se izklopila iz vsega tega tekmovalno-primerjalnega direndaja, končno tretjič. Nisem zdržala pritiska. Žrtev v meni je bila preglasna. Krivica, ki me je doletela je bila prevelika.
Da je nekdo dobil nekaj, kar meni ni dano.
Zakaj oni ja in jaz ne?
Nismo se tako zmenili. Ni bil tak dogovor.
(Se pritožuje, tarna, nerga v meni užaljen ego)
To ni fer, ni pošteno, ni pravično.
(Kriči, besni, cepeta v meni ranjen ego)
Kako se spopadate s krivico?
Jaz slabo. Zelo.
Kaj vas vsaj malo črviči ego, ko ste priča krivici?
Mene zelo. Morda si ženem preveč k srcu, ampak ob krivičnih dejanjih enostavno ne morem ostati ravnodušna.
Življenje zna biti krivično. Zelo.
Krivično takrat, ko nanj gledam iz perspektive žrtve sistema.
Ko nase prevzamem držo žrtve.
Oni so krivi, da sem nesrečna razvalina.
Obsojam njo, za svoje tegobe, neuspehe.
Obtožujem njega, za svoje slabo razpoloženje, čemerno počutje.
Ko mi v življenju ne gre vse kot po maslu in mi z rožicami ni postlano, pokažem prst na nekoga drugega.
Ko se valjam v blatu, obremenjujem druge, ker mi niso ponudili palice, da bi iz njega izstopila.
Ko se znajdem v slepi ulici in v nedogled stopicljam na mestu, valim krivdo na druge, ker mi niso pokazali pravo smer.
Iščem krivce v vseh ostalih, razen v sebi. Grdo od mene, priznam.
Delam namreč veliko napako, saj s tem prenašam odgovornost in hkrati svojo moč v roke drugih. Samovoljno postajam marjoneta tujih sanj, želja, ciljev, ker si ne upam prevzeti vajeti za lastno življenje v svoje roke in odločno primiti bika za roge.
Sem kakor rajska ptica, ki se je sama zaprla v zlato kletko in krivi druge, ker je obtičala v njej in ne najde več ključev od vratc. Kljub temu, da se v njej že dolga leta počuti utesnjeno, si je začela rezati krila, namesto, da bi izstopila iz kletke.
Kakšno je to življenje brez kril?
Bi rada Živela ali še naprej životarila?
Na tebi je, da se odločiš.
Odpri tista vrata kletke.
Ne čakaj na druge.
Razpri krila.
Poleti.
Dodaj odgovor