Gledam jo.
Goro.
Visoko. Mogočno.
Tam stoji impozantno.
Vabi me naj se soočim z njo.
Zadržujem se v dolini.
Tu ostajam.
Vztrajno. Nepremično.
Vsi so že na njej.
Mahajo mi dol z nahrbtniki polni dosežkov.
Ponosno. Izpopolnjeno.
Sprašujejo me, kaj čakam.
Poizvedujejo, če bo kaj iz mene.
Zmajujejo z glavo, češ kako sem nesposobna.
Sliši se njihove glasne odmeve, kako se odbijajo v skalnate stene.
Rezko. Predirljivo.
Ne odgovarjam več.
Niti po pisku ne pustim sporočila.
Zavezana sem.
Nekaj me drži v jarmu.
Nekaj me vleče dol.
Trdno. Tesno.
Zamera. Do sebe.
Da sem dovolila, dopustila, omogočila sopotnikom varen vzpon.
Da sem na svoj vzpon pozabila, ga premaknila na nedoločen čas, ga umaknila z dnevnega reda do nadaljnjega.
Zagledam se.
V svetlikajoči gladini.
Mirni. Spokojni.
Uzrem se.
V temni globini.
Mračni. Razjarjeni.
Vprašam se.
Je to odsev po katerem si hrepenela, po katerega si prišla?
Odgovora ne dobim.
In prvič se mi zgodi, da ga hočem preslišati.
Dodaj odgovor