Goba, ki absorbira tuje emocije;
Spužva, ki je prežeta s tujim razpoloženjem;
Cunja, ki navleče nase tuj prah problemov;
Šerpa, ki si natovori tuja bremena izzivov;
Roka, ki iz tal pobira tuje padce;
Vrata, ki ostanejo priprta za tuje tegobe;
Okno, ki je zmerom odprto za tuje skrivnosti;
Uho, ki je na preži za tuje spletke;
Knjiga, ki je razprta za tuje pritožbe.
Vse to SEM bila.
Vse to mi NI bilo tuje.
Še nedolgo tega nazaj.
Dokler si sama sebi nisem postala popolna Tujka. Neznanka. Zagonetka.
Zaprla sem okna, zaklenila sem vrata.
V roke sem vzela turkizni zvezek, ki bo nekoč knjiga.
Prislonila sem uho.
Bližje.
K sebi.
Prisluhnila sem ji.
Zapisala sem si.
Vse, kar mi ni bilo več tuje.
Nasprotno.
Še nikoli doslej se nisem počutila tako Doma.
Pripravila sem nama pozno kosilo.
Jajčka z gobami.
S spužvo napojeno z milnico sem oprala posodo.
S cunjo pobrisala drobtine z mize.
Povabila sem naju v gozd.
Tam sem odložila še zadnja bremena.
Tuja in svoja.
Pa naj to NE ostane med nama.
Dodaj odgovor