[21.6.2024 • poletni solsticij/polna Luna]
Sopara je pokazala svoje zobe na razpotju med poletnim solsticijem in jagodno polno Luno. Vročina mi od nekdaj ni sedla ne prijala, najraje bi se ji v dolgem loku izognila, jo preskočila, se ji izmuznila. Pomislim kako bi lahko podprla svoje telo v tako nasičenem ozračju. Pokliče me hladen tuš, solni piling in namera: Zagotoviti si ugodje, olajšanje, sprostitev.
Vodo pustim, da teče po razgreti, lepljivi koži in opazujem kako kapljice lenobno polzijo med gubami telesa. Telo je pripravljeno na Levitev. Počasi si nanesem izdatno količino drobnih belih kristalov, ki zadišijo po slanem obzorju. S krožnimi, mehkimi gibi se pomikam navzgor od stopal, mimo kolen, gor po stegnih, nekaj krogov več okoli medenice, gor po hrbtu proti srcu, po trebuhu, okoli popka v smeri urinega kazalca, nežno po prsih, vratu, pa še ramena, komolci, do dlani ter lahkotno s konicami prstov po obrazu. Postojim za trenutek. V tišini zaslišim kako se srčni utrip upočasni, napetost popusti, telo žejno vpija sledi morja, hlastno si polni zaloge čistine in svežine.
Tok mrzle vode steče po meni kakor deroča reka, ki odplakne odslužene dele povrhnjice. Pripravljena sem izpustiti vso umazanijo, ki maši moje pore in dopustiti koži, da zadiha ter si obnovi nove plasti. Te jo bodo ščitile in varovale do naslednjega kroga levitve.
Veščine samonegovanja me učijo, kako se prepustiti toku Cikličnosti – spuščati staro in ustvarjati prostor za novo, ki se vsak mesec naseli v meni. Iz meditativnega tuširanja izstopim prenovljena, pomirjena, sproščena ter z vedenjem, da imam rešitev – priložnost regeneracije telesa in duha vedno pri roki.
Dodaj odgovor