Pesto. Genovski.
Bazilika.
Sveže ubrana aromatičnost, vzgojena na maminem Vrtu.
Parmezan.
Grobo nastrgana kislost, starana na obrežju reke Pad.
Oljčno olje.
Izdatna količina viskozne grenčine, iztisnjena iz rdeče zemlje Istrske.
Pinjole.
Prgišče hrustljave pikantnosti, osmukane iz povešenih vej pinij »tamo dole na plaži«.
Solni cvet.
Ščepec sladkosti belega zlata, ujeti kristalni dragulji v zgodnjih jutranjih urah na solinah Sečoveljskih.
Zveni božansko ušesom mojih brbončic.
Ti priokusi poletja me zasidrajo v uvalo Brionsko.
Gola bi zaplavala v slano nedrje.
Škržati osupli bi odigrali še zadnje akorde zimzelenih na svoji terasici.
Galebi zmedeni bi nemočno postopali na mestu. Na let domov še niso pripravljeni.
Turisti ogorčeni bi se prikrito naslajali ob tem prizoru. Neotesanost bi jim šla preveč v nos.
»Poletje še ni reklo zadnje« me prešine med plavanjem, kako se bo glasil naslov recepta.
Ob povratku iz morja si ga zabeležim v svoj turkizni zvezek, da ne gre v pozabo.
Obrnem se, hrbet nastavim soncu.
Prisluhnem slanim kapljicam, ki si utirajo pot po moji koži;
lačni bližine, žejni dotikov.
(Recept za “Pesto genovese” ob svetovnem dnevu testenin)
Dodaj odgovor