In prišla je jesen.
Deževno enakonočje je prineslo odrešitev, odcepitev od starih korenin iz podzavestja, katerih se nikakor nočem znebiti. Strohnele so in gnile, kljub vsemu še vedno gojim upanje, da bo iz njih kaj pognalo. Medtem v meni čaka novo seme pripravljeno na preboj, rast, razvoj. Odsluženo mora iti ven, da se lahko ugnezdi neomadeževano.
Zakaj torej ne dopustim mladim koreninicam, da bi se širile in razrastle v nepopisne globine?
Zakaj jim ne dovolim, da bi si utirale pot v še neraziskane višine?
Zakaj jim preprečujem, da bi v meni poiskale varno zavetje, mirno zatočišče, ljubeč dom?
Iz strahu pred ponovno bolečino.
Iz bojazni pred ponovnim razočaranjem.
Iz groze pred ponovno izgubo.
Ker lažje je ubrati pot izogibanja, kakor soočanja.
Vse bi naredila, samo da se ne spopadaš z muko, trpljenjem, nelagodjem. Zamahnila bi z roko in iskala uteho v upiranju, izgovorih, negodovanju. Na vse bilke bi se oprijemala, samo da ne bi več bolelo, skelelo, grizlo in peklo. Nezavedajoč, da te ravno najtežje preizkušnje izklesajo, preobrazijo, obrusijo do tvojega sijaja.
Čas je, da ga pokažeš svetu v vsem svojem razcvetu.
Naj se milina novih začetkov tu notri, odseva v čistini neba tam zunaj.
Dodaj odgovor