Ko bi le ženska spregovorila o sebi;
svobodno, neizprosno, iskreno in odprto?
Ko bi se divje strastno predajala življenju;
brez zadržkov, brez pomislekov, brez ovir in obžalovanj?
Ko bi suvereno izstopila iz svoje lastne sence;
začela izžarevati svetlobo, ki ji pripada, pristno, prvinsko.
Ko bi stopila v ospredje, zasedla prve vrste, prve bojne linije;
se zavzemala zase, pokončno, pogumno, neustrašno.
Ko bi ne bila več zavrta in zatrta, zaprta sama vase.
Ko bi ne stopala v svet po prstih, preplašeno, zgubljeno, prežeča na morebitno nevarnost.
Ko bi ne iskala več izgovorov in opravičil za svoja lastna dejanja
ter si izborila malo samohvale in samopotrditev.
Ko bi si ženska omislila sladkobne pregrehe, s katerimi bi si blažila neusmiljeno breme teže neba, ki ga tako ubogljivo in molčeče prenaša proti obzorju.
Ko bi le.
Dodaj odgovor