Eno leto tebe, ljubi moj Leon.
Eno leto mene, moje nove vloge mame.
Eno leto nas, naše mlade družine.
Ko se ozrem nazaj in prelistam prvih 12 mesecev s teboj, se mi zdi kakor da me je po tistem sanjskem, skorajda kičastem porodu, tramontana odpihnila daleč stran na odprto morje. V visoke valove, motne globine, divje morske tokove.
Tista mirna obala z varnim pomolom, pa se mi je kar naprej izmikala. Nikakor se nisem zmogla zasidrati in samo uživati v milini danega trenutka. Živela sem na preži za novim valom. V strahu, kje me bo znova butnilo in pretreslo vse temelje moje cone udobja. V skrbeh, kako bom izstopila iz ustaljene rutine brez hujših posledic. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bom spustila kontrolo in se končno nehala upirati nepredvidljivosti materinjenja. Popolnoma sem se izgubila v tej vlogi.
Zame je bilo preveč vsega. Dokazovanja, primerjanja z drugimi, notranjih borb, dvomov, iskanja zunanjih potrditev za svoje odločitve, odpovedovanja, odrekanja, žrtvovanja. Po drugi strani pa premalo posluha zase, posvečanja pozornosti sebi in svojim potrebam, sledenja intuiciji, upoštevanja notranjega občutka, zaupanja v svoje sposobnosti, vere vase. Razdvojenost med preveč in premalo me je privedla do roba izgorelosti. A za po-Moč nisem upala, nisem želela prositi, ker sem jo dojemala kot poraz.
Bilo je neizbežno, da me bo nekega dne močan vrtinec posrkal v najtemnejši globokomorski jarek, vse do dna. Tam sem bila postavljena pred dejstvo – ali se vrnem nazaj na površje in začnem znova, drugače ali se predam in ostanem tam. Prišla sem do tiste skrajne točke, ko sem začutila, da sem povsem brez moči, da bi najraje spustila vse, da bi odnehala, obupala, končala.
Tedaj je nekaj v meni zatulilo. Bil je krik volkulje, ki ne more, ne sme zapustiti svojega mladiča.
“Vrni se, zavzemi, bori se za Njega!” mi je veleval njen glas.
Nič drugega na svetu ni bolj vredno od življenja tvojega otroka. Ob povratku iz globočin sem ga še tesneje privila k sebi in mu obljubila: “Mami je tu, mami je vedno tu zate!”
Dodaj odgovor