Kaj pa če? Me je danes prešinilo vprašanje med vožnjo na poti v službo.Kaj pa če še enkrat zanosim? Kaj bi se zgodilo, kaj sledilo? Kaj bi bilo z mojimi osebnimi sanjami in načrti, ki sem jih ponovno oživela in jim začela dajati neko formo, pomen in veljavo? Kaj bi bilo z njegovimi projekti, ki se nizajo en za drugim in ga izpolnjujejo, hranijo? Kako bi sin sprejel še eno osebo v maminem naročju, ko še moj odhod skozi vrata dojema kot konec sveta? Kaj pa če, se sprašujem.
Pred leti sva sicer vzela v obzir idejo, da bi imela dva. Da se ustvari in stke bratska ljubezen, zavezništvo, podpora. A sva to misel kaj kmalu opustila, ko sva videla kako visok davek je terjal nov prišlek v najino življenje. Preteklo leto je bilo izredno naporno, utrujajoče, izčrpavajoče. V prvi vrsti zame. Ne fizično, psihično, še najmanj pa čustveno namreč nisem prenesla vsega stresa in sprožilcev, ki so se vrstili na dnevni ravni kot po tekočem traku. Niti si nisem opomogla od enega, že je novi trkal na vrata. Nikakor nisem prišla na zeleno vejo, kjer bi si odpočila in zadihala. Bila sem stroj, ki se je boril za golo preživetje. Otroka, predvsem pa sebe. Živela, ne, se popravljam, životarila sem na skrajno tankem ledu in nič-koliko-krat se spogledovala z mislijo “Kaj pa če utonem?”. A sem po vsakem padcu v ledeno-mrzlo in negostoljubno vodo, splavala, preživela.
Bi šla ponovno na ta led? Močno dvomim. Meni je bilo “prvo leto mama” res travmatično. Prav me je sesulo, uničilo, povozilo, izničilo. Pa nadaljujem s samoizpraševanjem in grem globlje. Kaj pa če je moral priti ta cunami, da je konkretno pretresel vse moje temelje, ki so itak bili že pošteno načeti, krhki, strohneli, gnili ter me prisilil v to, da postavim na noge popolnoma drugačno osnovo? Kaj pa če je bil namen izgorelosti, da na lastnem pogorišču vstanem iz klišejskega pepela in pričnem suvereno pisati svojevrstno zgodbo, ki izstopa iz okvirjev in kalupov? Kaj pa če, sem morala pod nenehnim in nevzdržnim pritiskom zdrobiti in v prah spremeniti stare, odslužene verzije sebe, da bi si končno dokazala, kako sem čisto Dovolj?!
Dovolj kot mama, partnerka, hčerka, prijateljica, dušna sestra, predvsem pa Ženska. Tako neverjetno Dovolj sem si, za iskanja odgovorov na vsa morebitna “Kaj pa če” vprašanja ter na Cvetenje skozi trnje. Čisto in povsem Dovolj!
Dodaj odgovor