Pogreznila bi se v zemljo od sramu.
Raztreščila bi se v zraku od krivde.
Zaspala bi v sanje, iz katerih se ne bi več zbudila.
Izgubila bi se v najtemnejši luknji, v najgloblji vrzeli.
Sesedla bi se na dnu in tam obstala.
Za dolgo, za nedoločen čas.
Sčasoma bi začela po tleh pobirati raztresene koščke sebe.
Skušala bi jih zlepiti skupaj.
A nikoli ne bi bila več Ista.
Ne bi bila več Čista.
Ne bi bila več Cela.
Dodaj odgovor