Post-potovalno samo-izpraševanje
Zakaj potuješ?
Kaj te žene, da si kupiš tisto letalsko karto, rezerviraš ono sobo, označiš na koledarju dneve tako pričakovanega dopusta na drugem koncu Evrope in se podaš iz domačih logov v tuj svet poln neznank?
Od kod izvira tisti notranji vzgib, ki te brcne iz cone udobja?
Odkar sem se vrnila z velikega popotovanja se mi poraja ogromno vprašanj. Kot bi sama nekoč ironično komentirala – kot da se mi je odprla ena čakra za potovanja; v tem primeru prava potovalna mrzlica.
Padle so vse ovire, zavore, strahovi – v glavi, mislih, umu.
Morda pa se me je prijel tisti portugalski duh po odkrivanju, raziskovanju sveta, po širjenju obzorij, usvajanju novih pogledov, uvidenju drugačnih razgledov iz ptičje perspektive. Karkoli je že bilo, po teh prvih, malih, negotovih korakih bi še. Še bi odšla. Še bi odpotovala. Še bi odletela. Še bi bila v tako pristnem stiku sama s sabo, čuječem dotiku s sedanjim trenutkom. V tukaj in zdaj.
Tako me utesnjuje predvidljiv vsakdanjik, tako žuli ustaljena rutina, tako draži varna cona lagodnosti.
Ponovno sem željna tistih svojih iskrečih oči, očaranega pogleda, žarečih lic, nasmeha do ušes od vseh vtisov, ki sem jih vpijala kot goba po dežju. Ker impresije so kar deževale, a tokrat sem dežnik pustila na suhem doma.
Dodaj odgovor