“Nekega jutra, ko se zdani”
mi je poslal vabilo na koncert.
“Dekle moje pojdi z menoj”
je pisalo v njem.
“Lahko bi zletela in se dvignila do neba”
v soboto zvečer.
“Lahko bi bila idealen par”
sem pomislila.
“Nama bo fajn”
je še dodal.
“Na novo jutro, nov dan”
sem privolila.
“Da bi midva se kdaj srečala”
sem si zaželela.
“Tisto noč, ko sva šla”
si me kot vedno čakal
“Tisoč let”.
A je bilo vredno, saj si mi na vratih prišepnil
“Katera koža najbolj diši”.
Hrepeneče sem ti odgovorila
“Nocoj hočem le, da me vidijo s teboj”.
Ura je odbila osem
“Iz Goričkoga v Piran”
se je pripeljal oni Vladek Kreslinov s
“Tisto črno kitaro”.
Midva sva tam zgoraj na balkonu, kjer
“Od višine se zvrti”
sedela objeta
“Kakor zvezdi na nebu”.
Prisluhnila sva dolgi akustični poeziji
“Dolgi kot je lahko le noč, dolga je ta pot od nekje do nekoč”.
Dodaj odgovor