[28.8.2026 • Ščip/Lunin mrk 6:18]
“Mama, zakaj ne počneš tega kar si vedno želela?”
me prestreli vprašanje prvorojenca sredi igre. Obnemim od začudenja in ne najdem besed, ki bi mu orisale pravi odgovor, ker ga pravzaprav še sama ne poznam. Vprašanje obvisi v zraku in me zasleduje kot senca.
“Zakaj” išče svoj “Zato” nekaj luninih men.
Kopljem po svoji podzavesti, vrtam med vzorci, brskam med vrsticami starih Dnevnikov. Namiga ne dobim.
Pozno ponoči, ko hiša potihne, se zleknem na balkonski kavč in pošljem palec na sprehod po medmrežju. Zapravim čas med množico tujih objav ustvarjalk, umetnic, samostojnih podjetnic, ki pišejo digitalne zgodbe uspeha. Kako so izstopile iz kalupa 9-17, zapustile vloge žrtve sistema in vstopile v čevlje kreatork lastne usode.
In ti, še kar stopicljaš na mestu, se skrivaš v Njeni senci? Ker to ti je tako znano, domače, pravzaprav nujno za preživetje. Ostati v svoji majhnosti, da ne ogroziš Njenega ega. Ne posegati po zvezdah, da ne vzbudiš Njenega ljubosumja. Ne drezati v prepovedane vode umetnosti, da ne hraniš Njenega razočaranja. Slediti moraš začrtani poti, ki si jo je Ona zamislila zate, sicer bo vsak napačen korak kaznovan. Upoštevati pravila, držati se bontona, ne izstopati iz povprečja, sicer ti bo trda predla. Ne izraziti svoj glas, ne izživeti svojih nians, ne izvabiti svojih talentov, sicer..te ne bo imela rada.
V prizadevanju, da bi dobila njeno pozornost, potrditev, sem izgubila sebe, pozabila na svoje želje, zanemarila vse kar je dišalo izpolnjenih sanjah.
Pa je prišla tako pričakovana ljubezen?
Pravzaprav ne; niti v trenutkih, ko sem jo najbolj potrebovala.
Obstanem z zavedanjem, da imam prvič v življenju Moč v svojih rokah, da prevzamem odgovornost za svoje odločitve in se zavzamem za vse, kar sem si od nekdaj želela početi.
Polnočna kontemplacija se zavleče do zore in Luninega mrka, ko se moja esenca še zadnjič skrije v senco. A tokrat ne iz strahu, temveč namere, da si nabere poguma za majhne, samostojne korake proti novemu izviru Svetlobe.
Dodaj odgovor