[8.3.2025 • Dan Žena]
7 let nazaj sem na ta dan zaplavala v vode pisanja in ustanovila blog Žuži na zrnu soli. To je bila moja spovednica, kjer sem se med vrstice vračala po tolažbo, po potrditev. Vedela sem, da me na oni strani ekrana zagotovo čakajo ušesa pripravljena prisluhniti. Čutila sem, da imam nekoga, ki se poistoveti z mano, razume mojo stisko, sočustvuje z mojo bolečino. Imela sem svoje varno zatočišče, kjer sem dobila vse, kar doma nisem prejela. Sčasoma je to postala utesnjena cona udobja, ki ni prinašala rešitve na moje težave, ne celjenja mojih odprtih ran.
Bila sem kot ptica v zlati kletki, ki je imela ključ do izhoda, a skozenj ni želela poleteti. Strigla sem si krila, krvavela na papir in v sebi trpela, ker si na prostost nisem upala. Strah in neodločnost sta preglasila moja hrepenenja, utišala notranji glas. Ta mi je skozi ponavljajoče lucidne sanje sporočal: “Poleti na prostost in poj svojo pesem, saj to je namen ptice” a njemu nikakor nisem verjela.
Dolgo, predolgo sem polnila svoje Dnevnike z načrti o velikem poletu, jih ovijala v celofan perfekcionizma, jih odlašala na ugodne datume in termine, ko se bodo poravnali vsi planeti, zvezde, Lune. V zavlačevanju in cepetanju na mestu sem se res izmojstrila.
Vmes se je dogajalo življenje in okoli mene so se nizale prazne kletke drugih ptic, ki so se odločile slediti sebi. “Pa ti, kaj še čakaš? Zakaj se enostavno ne vržeš, pa bo kar bo?” Me vprašaš in zamajaš še zadnji dvom.
Vidim se na pragu izhoda kako pogledujem proti obzorju v povsem drugačnih odtenkih. Tam so rane skrbno pozdravljene, brazgotine pa odete v zlat prah vere vase, zaupanja v lastno moč. Pripravljena sem na Negovanje sebe, ki bo podprlo Celjenje tebe, draga Ženska. Poletiva v smer najine Cikličnosti.
Dodaj odgovor