Odrekanje.
Nečemu se prostovoljno, zavestno odrečeš.
Hrani, sladici, užitku, navadi, razvadi rečeš Ne.
Za (ne)določen čas.
A čemu?
Zakaj zavrneš nekaj, kar ti je bilo še do nedavnega samoumevno, domače, naravno, sproščujoče, v potešitev, v uteho?
Kakšni so vzvodi tvoje neobičajne odločitve?
Spustiš se v nekaj, kar ti ni znano, ni utečeno, kar nimaš pod nadzorom.
Slečeš, odvržeš “železno srajco” in poskusiš preživeti dan, teden, mesec…
Brez.
Brez želje, hlepenja, hrepenenja po “tistem“.
Vleče kliče, osvaja, mami te, kakor milo in očarljivo petje Odisejevih siren.
Prične se notranji boj misli, izgovorov, pregovarjanj, prepričevanj, tolažb, samo-zablod.
Da je stara pot boljša izbira.
Da nova pot prav nič dobrega ne obeta.
Na kocki je zdaj tvoja odločnost, vztrajnost, doslednost, načelnost, lojalnost.
Cilju.
Točki, ki si si jo zadal, za katero se boš žrtvoval.
Tam je.
Vidiš jo.
Tako blizu je.
Tako otipljiva je.
Skoraj se je lahko dotakneš.
Še en mali, Ključ-en korak narediš in jo dosežeš.
Ob poti naletiš na dve cvetlici.
Samo-disciplina, da hočeš.
Samo-zavedanje, da zmoreš.
Poduhaš jih in si zapišeš v spomin ta vonj Samo-spoznanja:
Odpovedal si se neznatnemu, da si v zameno pridobil neizmerno.
Lepoto zavestnega, bolj prisotnega bivanja.
Dodaj odgovor